Zmajev potep: Ajdovščina

Vir: ajdovscina.si

Še eno v vrsti mest, z zanimivim mestnim jedrom ter velikim številom znamenitost je mesto Ajdovščina. Lahko bi rekli da je Ajdovščina kulturno in gospodarsko središče Vipavske doline. Nahaja se pod obrobjem Trnovskega gozda in ob sotočju potokov Hubelj in Lokavšček. Staro in pa strnjeno pozidano mestno jedro, je izjemno zanimivo, saj ima ozke ulice, ki so neverjetno zavite in so stisnjene v meje nekdanjega obzidja mesta Ajdovščina. Mesto je danes najmočnejše središče industrije Vipavske doline, ponaša pa se tudi s športnim letališčem.

Fotografija osebe Lokalne Ajdovščina.

Ajdovščina svojim obiskovalcem ponuja številne arhitekturne in zgodovinske značilnosti, vendar pa to ni vse, saj v mestu najdemo še dvorano in igrišča za športne aktivnosti, galerijo domačega slikarja Vena Pilona, in še marsikaj zanimivega. Tu so se rodili tudi nekateri znani in pomembni ljudje, kot so pisatelj Danilo Lokar, slikar Anton Cebej in še mnogi drugi.

Znamenitosti Ajdovščine

Otliško okno

Otliško okno je kraški pojav in velja za naravno znamenitost Slovenije. Po naravnem oknu (mostu), oziroma ‘votli steni’, skozi katero se odpira pogled v Vipavsko dolino, je dobila ime vas Otlica. Okno je nastalo, ko je voda na mestu vrtače našla pot čez kamnino in z erozijo in korozijo razširila razpoko. Pod naravnim oknom je še eno manjše okno.  Od vasi do Okna je 15 minut hoje po prijetnem, nezahtevnem terenu.

Izvir Hublja

Približno 3 kilometre iz mesta Ajdovščina izvira reka Hubelj, kjer voda vre na dan iz  številnih bolj ali manj dostopnih lukenj kraškega podzemlja. Izvir je posebno slikovit ob visoki vodi, ki v mogočnih slapovih pada iz višje ležečih bruhalnikov. Iz »zgornje luknje« bruha v velikanski količini do 65 kubičnih metrov na sekundo. Veličasten je pogled na razpenjeno vodo,  ko pršijo kaplje in kapljice z nadmorske višine 249 m do mostu, ki je 40 m nižje. Vode privrejo iz podzemlja skozi tri jame: Veliko Hubeljsko kuhinjo, Pajkovo mrežo in Vzhodno Hubeljsko jamo. V sušnem času so izmerili več kot 400 rovov, ki se končujejo s podori in sifonskimi kotanjami.

Ajdovski grad

Leta 1507 je plemiška rodbina Thurn svoje fevde na območju Ajdovščine, v zameno za posesti okoli Štanjela, prepustila Henriku Ellacherju, ki je tedaj že posedoval kmetijo in dvor Trnje, poznejšo ajdovsko pristavo. Kmalu nato je sredi Ajdovščine zrasel dvorec, stroka domneva, da je bilo hkrati prenovljeno tudi obzidje nekdanje Castre. Leta 1656 je dvorec, skupaj z vaško naselbino, od rodovine Ellacher kupil baron Ludvig Edling. Pod njegovo upravo se je Ajdovščina začela hitreje razvijati. Pod rodovino Edling je bil dvorec močno prezidan in povečan. Po smrti zadnjega moškega potomca v rodovini Edling je njegova sestra posest z dvorcem prodala židovski trgovski družini Bolaffio. V dvorec so umestili novoustanovljen okrajni urad, po odpravi tega, leta 1868, pa okrajno sodišče z zapori. Del dvorca je do nacionalizacije ostal v lasti družine Bolaffio, drugi deli pa so večkrat menjali lastnike.

Danes je od nekdaj mogočnega dvorca ostala le še senca, na vzhodni strani, tik ob obzidju Castre, pa se razteza še vedno čudovit grajski vrt, ki služi kot odličen prireditveni prostor.

Fužine ob Hublju

12. novembra leta 1561 je Cesar Ferdinand izdal koncesijo za dva plavža ob Hublju in v dolini Vodic. Vsebina je bila zapisana v posebnem Patentu. Na podlagi tega dokumenta so začele z delom fužine na Fužinah, kar pomeni začetek delovanja proizvodnih dejavnosti ob Hublju in temelj za vse kasneje industrijske dejavnosti Ajdovščine.