Zmajev potep: Nanos

0
Vir: naprostem

Nanos je hribovje, ki se med Podkrajem in Razdrtim strmo dviguje nad vzhodnim delom Vipavske doline in jo tako ločuje od Postojnske kotline. Najbolj izrazit vrh Nanosa je Pleša, ki jo večina izletnikov poistoveti s celotnim Nanosom (ko rečemo »gremo na Nanos«, v bistvu mislimo »gremo na Plešo«). Do nje vodi vrsta planinskih poti, če se odločite za vzpon iz Razdrtega, lahko izbirate med strmo potjo, ki zahteva tudi malce enostavnega plezanja, ali precej daljšo položno potjo, po kateri je speljana Slovenska planinska pot (SPP).

Na poti po avtocesti proti morju se iz celinske Slovenije v Primorje preselimo pod Nanosom. Dvanajst kilometrov dolga in šest kilometrov široka kraška planota se z južne strani od Razdrtega po skalnatem pobočju strmo dvigne proti oddajniku in Pleši (1262 m), ki je ob Suhem vrhu (1313 m) najbolj priljubljen planinski cilj. Severno pobočje pa se bolj zlagoma spusti v dolino Bele, kjer se svet na zahodu vzpne v Trnovski gozd, vzhodneje pa na Hrušico.

Krožna pot iz Razdrtega
Na Nanos se je najbolje povzpeti v času od jeseni do pomladi, poleti pa sonce največkrat kar premočno pripeka. Toda, previdno, predvsem pozimi in v zgodnji pomladi: burja na Nanosu ustvarja leden mraz.

Pohodniki pot največkrat končajo na Pleši ali raje kar v Vojkovi koči, ki stoji le streljaj pod vrhom. Do najvišje točke Nanosa, Suhega vrha, je od koče še za dobro uro in pol zložne hoje po pešpoti, ki pa je bila sredi februarja zaradi žledoloma še zaprta. Do koče smo se iz Razdrtega vzpeli po strmi poti, ki na nekaj mestih zahteva tudi vzpenjanje s pomočjo rok. Pot vendarle ni pretirano zahtevna, z nekaj pomoči pa jo je zmogel tudi pes (opremite ga z oprsnico!) Vrnili smo se po položni poti, ki se po grebenu z razgledom na Vipavsko dolino, Kras in morje proti severovzhodu spusti do cerkve sv. Hieronima, potem pa zavije levo in se ob pobočju nad Rebrnicami zlagoma spušča nazaj v Razdrto.


Strma pot po južnem pobočju
Od velikega parkirišča se po mostu napotimo čez avtocesto, točno pred nami se nad gozdno odejo dviga skalovito južno pobočje Nanosa. V križišču na drugi strani mostu se napotimo levo in že po nekaj korakih na makadamski cesti nas oznake usmerijo desno. Po nekaj stopnicah se vzpnemo na travnik, s katerega se odpre lep razgled na avtocesto. Na drugi strani travnika pot zavije v gozd. Po njej nadaljujemo še približno pet minut do razpotja: naravnost vodi položna pot, kjer smo se vračali, desno pa se odcepi strma pot.Še razmeroma zložna pot se pokonci postavi malo po tem, ko prečkamo melišče. Izpostavljeno mesto, kjer po ozki polici zavijemo okoli skale, je zavarovano z jeklenico. Tu smo se že izvili iz gozdnega objema in odpre se lep razgled na Kras, lepo pa se vidi tudi edino slovensko vetrno elektrarno. Pot se še naprej strmo vzpenja in na enem izmed nekoliko zahtevnejših odsekov klasično jeklenico nadomešča veriga. Nad tem skokom počasi pridemo na manj strmo travnato pobočje. Če nadaljujemo po poti naravnost, pridemo do oddajnika in do koče, ki je le nekaj korakov stran, vrh Pleša pa je nekoliko bolj desno.

Položna pot z razgledom na morje
Pri Vojkovi koči sledimo smerokazu za Razdrto – lažja pot in sv. Hieronim. Skozi manjši gozdič kmalu pridemo na travnat greben in nadaljujemo ob zahodnem robu. Ta del poti je morda najlepši: razgled na zahod se čez Vipavsko dolino odpre po celem Krasu in vse do morja, proti severu pa na Julijske Alpe.

Nadaljujemo po kolovozu, ki se spušča proti kamniti cerkvici sv. Hieronima. Še pred cerkvijo je označeno razpotje, kjer nas oznake usmerijo ostro levo. Po manj strmi poti se počasi spustimo v gozd. Ves čas nadaljujemo naravnost do razpotja, ki zna nekoliko zmesti. Pot je označena na kamnu, ki bi ga lahko kakšen šaljivec s slabim smislom za humor tudi obrnil in nič hudega sluteče hribovce usmeril preveč zahodno. Nadaljujemo torej levo in kmalu pridemo do že znanega razpotja, kjer se levo vzpne strma pot.