Zmajev potep: Občina Bloke

0

Občina Bloke z vzhodne strani meji na občino Loški potok in na severu na občino Velike Lašče. Na severu nad zaselkom Zavrh, se meja začne obračati proti zahodu nad zaselkom Polšeče, vedno bolj proti jugozahodu mimo nekoč »Krpanovih« zaselkov: Zales, Lovranovo, Hribarjevo in Sleme, ki doseže najzahodnejšo točko cerkniške meje. Od tu dalje gre meja jugovzhodno do zaselka Radlek, s svojo nekoč znamenito potjo Strmec, Od tu se spusti pod vasjo Studeno in naprej do hriba Loza (876 m) in nato proti današnji občini Loška Dolina. Bloke in Loško dolino delijo gozdovi Knežja njiva in na jugu Kolačniki. Od tu dalje se meja obrne proti vzhodu in se kmalu priključi na občino Loški Potok, tako, da je vas Ravne najvzhodnejša vas. Bloška planota leži na skrajnem robu Notranjske med Cerkniškim poljem ter Loško in Ribniško dolino. Bloke so dostopne z več smeri: s primorske avtoceste A1 izhod Unec, preko Cerknice in Bloške Police; iz Velikih Lašč čez Lužarjev breg ter iz Ribniške doline čez Boncar.

V Sloveniji je le malo tako ravnega in poseljenega površja tako visoko. Bloke so planota, ki je v severnem delu dolomitna, v južnem pa kraško apnenčasta. Zaradi specifičnih vremenskih razmer je poimenovana tudi slovenski Tibet; značilne so spomladanske pozebe in zgodnje jesenske slane. Ima le malo površinskih tokov, večji znan potok je Bloščica, ki svojo počasno vijugasto strugo oblikuje že tisočletja. Zaradi majhnega padca ustvarja čudovite plitve kotanje, meandre, mlake in mrtve rokave, ki so kot nalašč domovanje za nekatere vrste ogroženih rastlin in živali, ki jih najdemo v tej neokrnjeni naravi.

Kratka zgodovina Blok
V pisnih dokumentih so bile Bloke prvič omenjene leta 1260, kraj Nova vas pa leta 1341. Da so bile poseljene že zelo zgodaj, dokazujejo tudi izkopanine iz prazgodovinske dobe. Prva naselbina naj bi bila po nekaterih virih vas Metulje pod takratnim imenom Metulum. Njeni prebivalci so bili Japodi. Bili so gospodarsko dobro razvito pleme, ki so za časa rimske vladavine živeli na Balkanskem polotoku. Po vdoru Keltov v 4. st. pr. n. št. so se Japodi z njimi pomešali, tako da jih kasneje opredeljujemo kot ilirsko-keltsko pleme. Njihov življenjski prostor se je raztezal vse od Julijskih Alp, mimo Snežnika in do reke Une v Bosni.Čez Bloke sta vodili dve pomembni rimski cesti. Ena od Kvarnerja mimo Metulj proti takratni Panoniji, druga pa se je odcepila od ceste Aquilea–Emona in je preko sedanje Cerknice pripeljala na Bloke, kjer se je pred vasjo Benete priključila prvi. Ob njej so bili najdeni ostanki rimskega stolpa in zapornega obrambnega zidu Clausurae Alpium Iuliarum.

BLOŠKO JEZERO
Bloško jezero je umetnega izvora in leži ob naselju Volčje. Nastalo je po zajezitvi izvira pod pobočjem Ogrnika. Leta 2003 so jezero temeljito obnovili in uredili kopališče. Bloško jezero je tako postalo osrednja turistično-rekreacijska točka v občini. V njem pa je tudi nekaj življenja. Ribe so umetno naselili, nekatere druge živali pa so v jezero prišle iz okolice. Na jezeru so večji del leta prisotne race mlakarice, spomladi in jeseni se na obrežju ustavljajo ptice ob selitvi. Na vodni gladini v poletnih mesecih cvetijo tudi lokvanji.

NIZKO BARJE OB BLOŠČICI
Na ravnici ob Bloščici se razprostirajo obsežni vlažni travniki, ki so med najlepše ohranjenimi v Sloveniji. Ti travniki ponekod prehajajo v nizka barja. To je prav poseben tip mokrišča, ki nastane na mestih, kjer so kopni predeli dalj časa ali stalno poplavljeni. Vendar tu ne uspevajo vodne rastline, večina kopnih pa zaradi malo hranil tudi ne. Na nizkih barjih uspevajo le tiste rastline, ki so prilagojene na rast v revnih tleh. Veliko je šašev, najdemo pa tudi nekaj mesojedih rastlin. Najbolj znana je rosika, ki iz dlačic na listih izloča kapljice lepljive snovi, v kateri so prebavni sokovi. Tako »ujame« žuželke in iz njih posrka hranila, ki jih iz revnih tal ne more dobiti. Lepljive pasti izrablja tudi alpska mastnica, ki žuželke lovi na lepljivo listno površino.

SV. DUH
Sv. Duh je le ena od petinštiridesetih značilnih vasi, razsejanih po Bloški planoti. Idilično podobo ji daje cerkev, ki je posvečena sv. Duhu in je bila znana že v sedemnajstem stoletju. Sedanjo obliko je dobila v sredini devetnajstega stoletja, ko je bila prenovljena. Leta 1942 je bila v bombnem napadu poškodovana, zvonik pa je pogorel.

IŠKA
Čeprav je Iška s 30 km dolgim tokom ena krajših slovenskih rek, imamo tudi na tem kratkem odseku kaj videti. Reka teče po tektonski prelomnici, zato so ponekod nastale globoke soteske in prav nenavadne skalne podobe. Izvira na severni strani Bloške planote, blizu vasi Lužarji. Kmalu se ji pridružijo še manjši izviri, nato pa se združi z reko Zalo in kot Iška teče proti Ljubljanskemu barju. Še posebej v zgornjem toku, kjer ob reki vodi Krpanova pot, je Iška bistra in hladna voda, v kateri lahko opazimo potočne postrvi, pod kamni pa se skrivajo številni raki koščaki.

MLINI IN ŽAGE V IŠKI
Bloška planota ni bogata z vodami, ki bi bile primerne za pogon vodnih naprav. Večji del leta so stale, ker je bila suša. Verz v pesmi o Lejsarjevem mlinu pravi: »Tri dni že melje, je komaj za u zelje.« Na Iški, ki ima stalno vodo, pa je bilo od izvira do sotočja z Zalo osem mlinov in žag. Ruševine ob Krpanovi poti so od Rutarskega mlina, imenovanega po skupini vasi, ki so raztresene po desnem robu Iške in že sodijo pod Dolenjsko. Mlin je imel v zgornjem nadstropju stanovanje za mlinarja in njegovo družino. To okolje je bil tudi motiv pesniku in pisatelju Ivanu Čampi za pisanje idilične povesti Mlin v grapi.

RAVNIK
Vas so Italijani med drugo svetovno vojno požgali. Takrat je pogorela tudi cerkev. Obnovljena je bila šele leta 1984. Notranjščine niso obnovili in je nemi pričevalec nesmiselnosti vojne morije. Posebnost v cerkvi je tudi baročni kip nadangela Mihaela, upodobljenega v boju s hudičem. To skulpturo ljudje tod okrog imenujejo ravniška Dudka, ne da bi kdorkoli vedel, kaj to pomeni. Nižje v vasi stoji vaški vodnjak iz leta 1892, imenovan B’č. Vasi ga je dal postaviti grof Auersperg – Turjaški v zameno za zemljišča, ki so bila potrebna za novo cesto v Iško.

GRADIŠKO
Ko se iz Ravnika vzpenjamo proti Gradiškemu hribu, se nam odpre najlepši razgled na vsej poti. »Ta hudičevo plava barva,« kot se je izrazil slikar Lojze Perko, nas popolnoma prevzame in začutimo skrivnostni svet Notranjske. V vasi lahko občudujemo Borovščakovo domačijo, sedaj domovanje slikarja Boža Strmana – Miša, ki nam rad pokaže svoj atelje in umetniško snovanje. Star porušen hlev je po njegovem prepričanju prav tisti hlev, v katerem se je skotila Krpanova kobila. Kot dokaz hrani staro podkev, ki je brez žebljev. Ti so namreč strohneli, ker so takrat kovali še z lesenimi. Seveda je to le bloška domislica.

ČRNI BOR
Črni bor – Pinus nigra za to področje ni samonikla vrsta. Z njim so pogozdovali opustošeni Kras. Tukajšnji sestoji črnega bora so bili nasajeni v času med obema vojnama, ko je bilo gospostvo Pajkovo last grofov Auerspergov. Sadike, ki so jih na Kras po železnici pošiljali iz okolice Dunaja, so turjaški grofje kot eksote zanesli v Zavrh.

NAVADNA BODIKA
Navadna bodika – Ilex aquifolium je eden redkih zimzelenih listavcev pri nas in je zaradi redkosti zavarovana vrsta. Raste kot grm do 10 m visoko v senci bukovih gozdov na karbonatnih tleh. Je dvodomna rastlina, kar pomeni, da so na nekaterih rastlinah le ženski, na drugih pa moški cvetovi. Iz belih ženskih cvetov se razvijejo rdeči koščičasti plodovi, s katerimi se hranijo ptice.

ZAVRH – POMNIK BLOŠKEMU VOLU
Do nedavnega so Bločani veljali za velike prekupčevalce z govejo živino. Po sejmih na Dolenjskem in v Beli krajini je veljalo načelo: »Če ni Bločana, ni sejma.« Na sejme so hodili celo na Hrvaško in kupovali »kumrne« (suhe) vole. Z odličnim bloškim senom, ki raste tod okoli, so jih nato lepo poredili in jih prodali naprej za meso v Trst ali Ljubljano. Te trgovine danes ni več, saj jo je odplavil čas. Vol pa je bil tudi delovna žival. Spomin na debelega pitanega vola ohranja le skulptura, ki je nastala na pobudo vaščana Jožeta Zakrajška, umetniško pa jo je oblikoval Božo Strman – Mišo. Tukaj se Krpanova pot tudi stika z evropsko pešpotjo E7 Atlantik–Črno morje.

SV. URH
Na tem mestu je nekoč stal grad – tabor, imenovan Nadlišek, ki je služil kmetom za zavetje v času turških napadov. O veliki starosti pričata dva zvonova, ki sodita med starejše zvonove na Slovenskem. Najstarejši nosi letnico 1355. Ker je počen, ni v uporabi. Drugi, z letnico 1382, pa še vedno poje v zvoniku. V sredini 18. stoletja so zaradi zastarelosti gradu Turjačani pozidali dvorec Pajkovo, ki je nekoliko niže ob naši poti. Na novo je bila pozidana tudi ta cerkev, posvečena sv. Urhu. V neposredni bližini je bilo tudi domnevno domovanje Martina Krpana. Po ljudskem pričevanju je bil »mirkač« (čuvaj) pri pajkovski graščini in hkrati tudi mežnar v tej cerkvi, torej neke vrste državni uradnik. Kot se za »državnega uslužbenca« spodobi, se je zelo spretno ukvarjal s prepovedano trgovino.

PAJŠTƎBA
Na osrednjem delu planote je podnebje preostro in mnoge vrste sadnega drevja ne uspevajo. Na obrobju, kjer leži tudi vas Zales, pa so pogoji za pridelavo sadja boljši. Iz sadja so kuhali tudi žganje. Boljše sadje pa so posušili in je služilo za hrano čez vse leto ali pa so ga prodali. Obstoječa sušilnica je del Žmalkove domačije in nosi letnico 1871. Zaradi požarne varnosti je zgrajena izven ožjega vaškega naselja. Leta 2009 je bila obnovljena za potrebe turističnega ogleda ali pa tudi praktične uporabe. Ljudski izraz »pajštǝba« je popačenka iz nemščine in pomeni sušilnica sadja.

BOČKOVA ŽAGA IN MLIN
Tudi na zahodnem delu se Bloška planota spreminja v hribovje, kjer se zaradi dolomitske podlage v številnih grapah pojavljajo vodni izviri, ki se združujejo v potok Cerkniščica. To je pomemben dotok vode za Cerkniško jezero. Ker imajo ti izviri stalno in veliko količino vode, so ob njih stali številni mlini in žage. Pot nas vodi mimo Bočkovega mlina in žage. Žaga je stara že nekaj čez sto let in je še vedno v uporabnem stanju, vendar, žal, ne obratuje več. V mlinu, ki je še starejši, pa še vedno deluje »beli kamen«. To je svojstven spomenik tehnične kulture, saj ohranja videz najmanj izpred stotih let. Le mlinsko kolo je zamenjala turbina.

SV. TROJICA
Cerkev je bila zgrajena v sedemdesetih letih sedemnajstega stoletja na ukaz Ivana Andreja, grofa Turjaškega. V začetku devetnajstega stoletja, po jožefinskih reformah, je dobila status župnije in dala ime celotnemu prostoru tega obrobja Bloške planote. Sedaj je kot župnija vodena iz župnije Bloke. Pot vodi dobrih sto metrov nižje od cerkve, a je vredno stopiti do nje in se nato vrniti. Nagrajeni boste s prijetno arhitekturo in domačnostjo, za katero poskrbijo domačini.

BLOŠČICA
Bloščica je največja površinska voda na Blokah. Glavna struga se polni iz več manjših potočkov, ki izvirajo na neprepustni dolomitni podlagi med Zakrajem in Runarskim. Posebnost Bloščice so nešteti meandri. Ti so se oblikovali zato, ker potok teče po neprepustni in skoraj ravni podlagi in ima zelo majhen padec. Pri Velikih Blokah Bloščica preide na apnenčasto podlago in začne ponikati. Pri nizkem vodostaju ponikne v požiralnikih pod Velikimi Blokami. Pri visokem vodostaju teče naprej po površini, po sicer suhi strugi, mimo Nove vasi in naprej vse do Fare, kjer dokončno ponikne.

VELIKE BLOKE
Velike Bloke so druga največja vas na Bloški planoti. Krasi jih bogata cerkev Marijinega vnebovzetja, okoli katere je nekoč stal protiturški tabor. Ta danes ni več viden. Zanimivost vasi je tudi Napoleonov most prek Bloščice, ki je bil zgrajen leta 1858. Prevzame nas velikopoteznost graditeljev, saj ima kar pet obokov, dolg je 27 m, njegova vozna širina pa je 5,6 m. Zaradi izredno kvalitetne gradnje do sedaj še ni potreboval obnove. Verjetno so ga gradili tuji mojstri. Morda tisti, ki so gradili viadukte pri Borovnici na južni železnici in so ostali brez dela, ko je bila ta zgrajena. V Velikih Blokah je bila v letih pred drugo svetovno vojno kot del Rupnikovega obrambnega sistema zgrajena vojašnica. Sedaj je zemljišče v zasebni lasti in predstavlja bodočo obrtno cono.

SPOMENIK TALCEM
V drugi svetovni vojni so Bloke veliko pretrpele. Posebno krutost so doživele v italijanski roški ofenzivi. Takrat je italijanska vojska postrelila veliko domačinov. Na pričujočem mestu ob naši poti je pod streli okupatorja padlo 12 talcev. Med drugimi tudi ugledna domačina: poslanec v bivšem jugoslovanskem parlamentu Stanko Lenarčič ter slovenski pesnik in pisatelj Ivan Čampa.

BLOŠKI HRIB
Bloke so se prvotno imenovale Obloke, bržkone zaradi oblih gričkov, ki obkrožajo planoto. V preteklosti so bili na gričih suhi travniki, ki so jih kosili, po ravninskem delu pa so bila raztresena polja. Danes so grički porasli z gozdom, kar je močno spremenilo videz bloške pokrajine. Zahodna stran Bloškega hriba, mimo katere vodi naša pot, je bila še pred 60 leti popolnoma gola. Danes so pobočja zaraščena z rdečim borom, ki je zelo uspešna pionirska vrsta, saj uspeva tudi na revnih rastiščih.

BRADATKA
Pot nas nato vodi po pobočju hriba Bradatka. Njeno jugozahodno področje, ki je danes zaraščeno z gozdom, so nekoč prekrivali travniki. V desetletju pred drugo svetovno vojno je na Blokah delovala šola jadralnega letenja. Ker so letala takrat vzletala tako, da so se spuščala po strmini proti vetru, je bila Bradatka vzletišče. Vzletali so tudi s Piškovca, ki je na južni strani planote. Jadralci so med vzletiščema izbirali glede na smer vetra, ki je tisti dan pihal.

SV. VOLBENK NA VOLČJEM
Ta cerkev sodi med starejše na Bloški planoti. Ker je bila kasneje večkrat prezidana, ne daje tega vtisa. Sedanjo podobo je dobila po zadnji dozidavi v devetnajstem stoletju. V novejšem času je doživela temeljito obnovo in tudi nov leseni oltar, obrnjen proti ljudstvu. Izdelal ga je kipar Stane Jarm. Na njem so upodobljeni Marija z Jezusom, bloški furman in terica lanu. Posebnost je tudi kapelica nasproti cerkve. Zgrajena je nad vodnim izvirom, od koder teče voda v korito, ki je služilo za napajanje živine. V kapelici je nekoč stal kip sv. Antona, ki je žal ukraden. Po njem se tudi izvir imenuje »Antonov studenec«.