Zmajev potep: Občina Domžale

0

Domžale so uspešno in ugledno podjetniško, športno in kulturno središče. Okolje, ki spodbuja trajnostni razvoj, inovativnost, ustvarjalnost in samoiniciativnost. Skupaj z okoliškimi kraji prijetno in urejeno mesto, ki nudi kakovost bivanja vsem generacijam in ustvarja številne priložnosti za mlade. Prostor zadovoljnih ljudi.

Čeprav se Kamniška Bistrica vije po najbolj poseljenem delu Slovenije, lahko ob njeni strugi še vedno doživimo modro zeleno spogledovanje z nebom, skrivnostnost šelestenja obrežnega zelenja in občasno divjost vodnega toka. Fantastična doživetja in priložnosti za počitek, sprostitev in rekreacijo, ki jih v sebi združuje reka s svojim obvodnim zelenim pasom, imenovanim kot zelena os regije.


ZGODOVINA DOMŽAL

Ozemlje Domžal je bilo poseljeno že v prazgodovini. O tem pričajo najdbe iz starejše kamene dobe v Babji jami, najdbe iz mlajše kamene dobe na območju Šumberka ter ostanki iz bronaste dobe, ki pričajo o kulturi žarnih grobišč. V rimskih časih naj bi bili na območju Domžal kar dve rimski naselbini, saj je skozi te kraje vodila pomembna pot iz Aquileie, skozi Emono ter čez prelaz Atrans do Celeie in Petovie. Naseljenost na tem območju pa potrjujejo tudi izkopanine ob grdnji avtoceste na območju Šentpavla,l Dragomlja in Krtine.

V šestem stoletju se na tem področju naselijo Slovenci, od 9. stoletja naprej se pod frankovsko prevlado začne razvijati fevdalizem. Prvi znani zapis je iz 13. stoletja, ko se omenja Grifo iz Štude, ime Domžale pa se pojavi v 15. ali na začetku 16. stoletja, torej v času turških vpadov. Na te čase spominjajo taborske cerkve, med najbolj znanimi je zagotovo cerkev na Goričici, iz tega obdobja pa tudi nepozabni Adam Ravbar z  gradu Krumperk, ki je s slovensko vojsko sodelovali pri zmagi nad Turki.

Po 15. stoletju narašča promet, vse pomembnejše je prevozništvo in tovorništvo, ki je povezano tudi z brodarjenjem na reki Savi. V začetku 18. stoletja je bila na trasi stare rimske ceste zgrajena nova cesta Dunaj-Trst skozi Črni graben, ki je poskrbela za nadaljnji razvoj. Leta 1813 se je na območju občine odvila pomembna bitka med avstrijsko in francosko armado, v kateri je bila slednja poražena.

V 19. stoletju na razvoj kraja pomembno vpliva slamnikarska industrija, pa tudi gradnja železniške proge Ljubljana-Kamnik leta 1890.  Na prelomu 10.  stoletja  v 20, smo priča zatonu slamnikarstva ter rojstvu kemične, tekstilne in papirniške industrije, že iz prejšnjih stoletij pa je to območje poznano po obrti, ki jo je spodbujala Kamniška Bistrica s pritoki in mlinščice.

Prav po obrti in podjetništvu postanejo Domžale znane po celotni nekdanji skupni državi, cveti tudi industrija, od katere pa preživi le malo podjetij, med njimi: Lek, Helios, Tosama.

Domžale dobijo trške pravice leta 1925, ko se združijo štiri vasi: Zgornje in Spodnje Domžale, Stob in Študa, po letu 1952 pa postanejo Domžale občina. Zaradi hitre gradnje predvsem stanovanjskih blokov, se je v Domžalah ohranilo le malo od starega trškega jedra.

Domžale včasih

ZGODBA O SLAMNIKARSTVU

Domžale so se razvile prav zaradi slamnikarstva. Prve delavnice se v teh krajih pojavijo že v 18. stoletju, tovarne pa so na našem območju začeli odpirati predvsem tirolski priseljenci. Na višku slamnikarske industrije je bilo v Domžalah 25 slamnikarskih tovarn in delavnic, letno so proizvedli milijon slamnikov, ki so bili zelo cenjeni po vsej Avstriji ter v številnih evropskih prestolnicah. Domžalske slamnikarice pa so slamnikarsko tradicijo prenesle tudi v Ameriko, saj je bila izdelava slamnikov glavni vir zaslužka prenekatere družine, ki so šle s trebuhom za kruhom v Ameriko.

K sreči se v zadnjih letih pomenu slamnikarstva za razvoj našega območja pred leti  namenja več pozornosti ter tako ohranja imenitno izročilo naše dediščine.

GRAD KUMPERK

Prvi znani lastnik krumperškega gradu je bil Hercules Kreutberger. Po njem je grad dobil ime Krumperk. Stoji na prijaznem hribčku na južni strani Doba. Sezidali so ga gospodje Koprivniški, ki so zapustili prvotni grad na Konfinu. Valvasor poroča, da se je prvotno imenoval Turen pod Krumperkom.

Na Krumperku je bila med drugim rojena Ana Marija, mati Janeza Vajkarda Valvasorja. Na tem gradu je živel tudi vitez Adam Ravbar,narodni junak, poveljnik kranjskih plemiških konjenikov in zmagoviti udeleženec bitke proti Turkom pri Sisku 22. junija 1593. Okoli leta 1580 je prvotni dvor prezidal v današnjo dvonadstropno, skoraj povsem simetrično grajeno grajsko stavbo. Ta ima štirikotno tlorisno zasnovo s kvadratnimi vogelnimi stolpi, ki ne presegajo višine traktov in skupaj z bogatim konzolnim podstrešnim vencem, strelnimi linami in linami za polivanje s smolo graščini dajejo trdnjavski videz. Vhodni portal z grbom baronov Ravbarjev vodi v reprezentančno kvadratno notranje dvorišče, ki z arkadami v dveh etažah daje videz fevdalne rezidence.

Od leta 1631 do 1803 je bil grad v lasti baronov Raspov. Ti so leta 1712 nasproti grajskega vhoda zgradili baročno kapelo Device Marije, ki je bila pred leti obnovljena. Na grajskem dvorišču so pod tlakom skriti temelji, debeli do en meter, morda ostanek prvotnega dvora ali pa vhodnega stolpa.

Občina Krtina se je konec dvajsetih let 20. stoletja zavzemala za to, da bi ga kupilo sresko glavarstvo in v njem uredilo okrajno ubožnico. Toda kupila ga je Stanka Pogačnik, posestnica iz Ruš pri Mariboru.

Med vojno je bila v gradu nastanjena nemška posadka, po vojni pa je bilo tu nekaj časa vojaško okrevališče za pljučne bolnike. Še konec petdesetih let so v gradu Krumperk stanovale delavke Tosame, kasneje pa so v stavbi uredili zbirko NOB in muzejsko slamnikarsko zbirko.