Zmajev potep: Občina Hoče – Slivnica

Vir: Občina Hoče-Slivnica

Občina Hoče-Slivnica leži v severovzhodni Sloveniji, med Pohorjem in Dravskim poljem, ob drugem največjem slovenskem mestu – Mariboru. Meji na eno mestno občino in na pet nemestnih občin – na Mestno občino Maribor in na občine Slovenska Bistrica, Ruše, Rače – Fram, Starše in Miklavž na Dravskem polju. Razprostira se med Pohorjem in Dravskim poljem. Občinsko središče so Spodnje Hoče, ob njem pa je v občini še 12 večjih naselij. Občina se lahko pohvali s številnimi prometnimi povezavami – ima mednarodno letališče v Slivnici, dve železniški postaji – v Hočah in Orehovi vasi, 12 kilometrov železniške proge ter 2 kilometra avtoceste, 3 kilometre magistralne ceste, 22 kilometrov regionalnih cest in 44 kilometrov lokalnih cest. Okoli 53 odstotkov občinskih površin je obdelovalne zemlje, gozdov je 39 odstotkov, 8 odstotkov predstavljajo druge površine. Občinsko središče Spodnje Hoče je od glavnega mesta Ljubljane oddaljeno 130 kilometrov, od meje s sosednjo Avstrijo 20 kilometrov, s Hrvaško 45 in od meje z Madžarsko 100 kilometrov.

Grad Hompoš stoji nad zaselkom Pivola. Leta 1124 so omenja kot Huzi, leta 1164 kot domus(dom) in po letu 1181 kot castrum kuuod dicitur Hus (grad ki mu rečejo hiša). Bil je torej od vsega začetka zidan in se zato upravičeno domnevo, da je bil prav njen prvi sedež podravskih mejnih grofov, od 2. polovice 11. stoletja Spanheimov. Grad je bil od leta 1147 dalje deželno knežja last, kjer so živeli ali uradovali njihovi fevdniki: med letoma 1124 in 1348 Pohorskodvorčani, do leta 1363 Waseeji, do leta 1438 Ptujčani, do leta 1636 Stubenbergi, nato kot lastniki razne družine (Tattenvachi, Sulzburški, Waltersi, Continji, Haidt, Curtiji, Sole, graške dominikanke…Attemsi), od leta 1846 Feyrerji, od leta 1877 Nugent-Pallavicini, med letoma 1911 in 1945 Theinburgi, odtlej sanatorij za pljučne bolezni, kasneje psihatrična bolnišnica in sedaj Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede. Danes je grad velika dvonadstropna, deloma podkletna stavba v obliki črke C. Glavna, vzhodna fasada šteje osemnajst okenskih osi, južna štiri, severna šest. Južni del gradu, ki ga sestavlja šest osi vzhodnega trakta, štiri osi južnega in tri osi zahodnega, predstavlja jedro gradu. Ta del gradu je kamnite gradnje, medtem ko so drugi zgrajeni iz opeke. Okna tega dela gradu obrobljajo kamniti okviri s policami in karnizi, južni trakt pa spremljajo na dvoriščni strani nadstropne stebraste arkade. Iz listine leta 1323 je razvidno, da je bil srednjeveški grajski kompleks dvodelen, s stolpom v zgornjem (severnem) in kapelo (z benificijem) v spodnjem (južnem) delu. Ta del je imel obliko visoke hiše, po kateri je grad dobil ime. Tudi novoveški grajski koncept ni bil drugačen. Obstojal je iz dvonadstropne, 3×4-osne stanovanjske stavbe iz začetka 17. stoletja, stoječe na južnem koncu zasnove, in obzidanega dvorišča, ki je zasedalo vso njeno severno polovico. Temu jedru so v teku 17. stoletja prizidali tri osi vzhodnega trakta in na nasprotnem koncu dvorišča manjše nadstropno 2×6-osno poslopje. Rast gradu v 18. stoletju se je vršila s postopnim podaljševanjem vzhodnega trakta proti severu vse do pomožne stavbe na koncu dvorišča, s čimer je grad dosegel svojo sedanjo ploskovno velikost. Njegov vzhodni trakt je še vso prvo polovico 19. stoletja razpadal v tri dele: šestosno stanovanjsko jedro, nadstropen štiriosni prizidek z velikim polkrožno sklenjenim ovoznim portalom in kapelinim, čebulasto ostrešenim stolpičem, ter pritlično šestosno gospodarsko poslopje, prislonjeno k dvoriščnemu prizidju. Veliko prezidavo je grad doživel šele okoli leta 1877, ko so mu grofje Nugent-Pallavicini dali sedanjo poenoteno dvonadstropno obliko in mu prizidali kot romantičen dodatek stolp ob severnem traktu. Povojna adaptacija gradu v bolnišnične namene mu je vzela ves historični videz, tako da je danes komaj še mogoče razbrati njegovo gradbeno rast skozi stoletja. Okrog gradu se širi ostanek prvotnega parka, pod njim pa stoji veliko gospodarsko poslopje kvadratastega tlorisa z notranjim dvoriščem in zunanjima kriloma.

Cerkev sv. Jurija, Spodnje Hoče leži v centru Hoč z mogočnim zvonikom. Sedanja župna cerkev spada med zelo dragocene sakralne spomenike v tem delu severnovzhodne Slovenije. Cerkvena stavba je v svojem jedru starejša – njena sedanja podoba pa je iz začetka 15. stoletja z barokizirano ladjo in baročno nadzidavo zvonika. Hoška cerkev je ena izmed spomeniško pomembnejših cerkva. Edina na Slovenskem hrani pod seboj originalno prastaro kripto; ta je ohranjena pod sedanjim cerkvenim tlakom in je zanimiva predvsem zato, ker se uvršča med naše najstarejše srednjeveške stavbe. Poleti 1959 so bila opravljena v kripti nekatera dela z namenom, da se prostori uredijo in usposobijo za ogled. Oprema cerkve ni posebno bogata, stilno je zelo raznolika. Cerkev se še danes ponaša z dvema baročnima oltarjema, žal pa sta izginila glavni baročni oltar in prižnjica. Nekdanji glavni oltar je postavil Jožef Holzinger leta 1786. Oltarna slika je ohranjena in prikazuje obglavljanje svetega Jurija. V cerkvi se nahajajo še štirje stranski oltarji: oltar svetega Križa (1761), oltar Rožnoverske Matere božje, Oltar Srca Marijinega, Oltar Srca Jezusovega na evangelijski strani.

Botanični vrt je naravni biser v Pivoli pri Hočah. Razprostira se med Hočami in Razvanjem, južno od mesta Maribor. Z osmimi hektarji zasajene površine je največji v Sloveniji. Od leta 1999 je Botanični vrt vključen v združenje mednarodno priznane botanične vrtove “Botanic gardens conservation international”. Vrt nudi in omogoča: izobraževanje, raziskovanje, ohranjanje rastlinskih vrst, vzdrževanje lokal ogroženih rastlinskih vrst, samoniklih gospodarsko pomembnih gozdnih vrst, funkcije genskih bank in pospeševanje sonaravnega turizma. Ohranjanje in varovanje rastlinskih vrst je ena izmed najpomembnejših nalog botaničnega vrta. Rastline v botaničnem vrtu predstavljajo najcenejšo, najzanesljivejšo in najtrajnejšo semensko gensko banko. Polek zbrisanja semen v botaničnem vrtu se po potrebi zbirajo tudi v naravi, še zlasti pod Pohorjem. Namen botaničnega vrta je spoznavanje večnamenske vloge botaničnih vrtov, zajema ohranjanje rastlinskih vrst, spoznavanje zavarovanih ogroženih rastlin, zdravilnih in strupenih rastlin, različnih vrst dreves, ogled živih fosilov. Njegov pomen pa se izraža predvsem s prikazovanjem tuje in domače flore.

Pivola, Slovenia.jpg