Zmajev potep: Občina Idrija

Vir: idrija.si

Občina Idrija je bila kot lokalna skupnost ustanovljena leta 1995. Njena površina pokriva 297 m2 in ima približno 12000 prebivalcev.

Ob reki Idrijci sta se razvili dve večji naselji; Idrija na sotočju Idrijce in Nikove ter manjše mesto Spodnja Idrija, ki je nastalo na sotočju Idrijce in Kanomljice. Idrija je v največji meri nastala zaradi izkoriščanja drugega največjega rudnika živega srebra na svetu, ki je v samemu mestu v več kot 500 letih ustvarilo neprecenljivo kulturno dediščino, na drugi strani pa tudi negativne okoljske učinke, ki so v okolju še danes prisotni.  V občini Idrija se nahajajo tudi izjemne naravne vrednote; nekatere izmed njih so vključene v Krajinski park Zgornja Idrijca, ki je bil ustanovljen leta 1993. Celotno območje občine Idrija je od leta 2011 vključeno tudi v Geopark Idrija. Občina je do sedaj prejela naslova: Idrija – Alpsko mesto leta 2011 in Idrija-evropska destinacija odličnosti 2011.

Iz Idrije do Gor – tovorna pot živega srebra

Izlet iz Idrije do Gor je vsekakor najlepše opraviti peš. Začnete v Idriji, in sicer pri policijski postaji. Mimo Kumra se po Slovenski planinski poti dvignete na Malo ravan. Steza je vseskozi vrezana v nadvse lepe pisane konglomeratne kamnine.Iz Male ravni lahko nadaljujete po stezi navzgor do Velike ravni in naprej na Gore, lahko pa zavijete proti Stajam. Če se odločite za drugo možnost, pridete pod Kovačevim Rovtom na glavno cesto, ki poteka po nekdanji tovorni poti iz Idrije proti Vrhniki. Več stoletij so po njej v Idriji pridobljeno živo srebro s konji tovorili do »pristanišča« na Ljubljanici, v obratni smeri so tovorili žito in druge potrebščine za rudarsko mesto. S Kovačevega Rovta se vam odpre edinstven pogled na idrijsko kotlino in Idrijo, ki je prav z nobene razgledne točke ne morete zaobjeti v celoti. S Kovačevega Rovta pa se vam odkrijejo tudi poselitve po ozkih stranskih grapah. Prav gotovo je pogled še posebno imeniten ponoči.S Kovačevega Rovta se povzpnete do ‘Albince’ in nato po stezi skozi odlične gobarske terene iz tufskih kamnin (vulkanski pepel) do cerkvice sv. Marije Magdalene na Gorah. Vas Gore se ponaša s poltisočletno zgodovino. Prvotna manjša cerkvica je bila pozneje poslikana s freskami. Po ogledu Gor nadaljujete pot po cesti do Rebra, kjer se ponovno priključite „tovorni poti“, ki vas po strmi in vijugavi cesti popelje do Idrije.

Izhodišče: policijska postaja Idrija
Dolžina: 3,8 km
Čas hoje: 2 h
Zahtevnost: zahtevna
Višinska razlika: 505 m

Godovič – po sledeh pradavnine

o se povzpnete iz soteske Zale na rob Godoviškega podolja, se vam odpre popolnoma nov svet. Preseneti vas pogled na razgibano pokrajino, vpeto med Okroglico in Jelenšek. Sredi travnikov leži vas Godovič. V središču vasi je cerkvica  sv. Urbana, pred katero stoji spomenik pomembnemu slovenskemu duhovniku Vinku Kobalu. Iz urejenega parkirišča se dvignete čez hrib v zaselek Šebalk. Samo še sto metrov in že ste pri manjši umetni zajezitvi Šebalski bajer, ki služi kot prijeten rekreacijski prostor, v poletnem času je primeren za kopanje, občasno pa je tudi prizorišče poletnih družabnih prireditev. Nadaljujete mimo že delno porušene italijanske kasarne (Kaposaldo), ki si jo je vredno ogledati.  Ob poti naletite tudi na ostanke nekdanje ozkotirne železnice „feldban“ in dveh železniških predorov. Skozi prvega, krajšega, se vozimo še danes, drugi skoraj 300 metrski pa je ostal nedokončan in je prava tehnična znamenitost, vredna ogleda. Pot nadaljujete po stari makadamski cesti, nato pa se spustite do še enega bisera igrive narave. V vsej svoji posebnosti se prikaže “kačja smreka” , ki z  dolgimi in vitkimi vejicami  na poseben način kraljuje v objemu čisto navadnih smrek. Zaradi njene posebne oblike je bila leta 1987 vpisana na seznam naravnih spomenikov.Polni prijetnih vtisov se spustite do zaselka Na Logu, prečkate cesto Idrija – Godovič ter zavijete na položno pot proti središču vasi. Ob daljši poti vam priporočamo še obisk dveh znamenitosti, ki sta nekoliko odmaknjeni, zaključujeta pa bogastvo zgodovinske zapuščine tega kraja. Na Jelenšku (817 m) so ostanki prazgodovinskega naselja z arheološkimi najdbami starimi več kot 2500 let. V grobovih so našli krogle, bojne sekire in meče iz brona. Danes je teren poraščen in samo ostro oko arheologa še vedno vidi terase in izravnave.  Na planotasti ravnici blizu kmetije Pesek so ohranjeni odtisi dvonogega zgornjetriasnega kuščarja – dinozavra.  Šest zanimivih odtisov v kamnu nam pove, da se je po nekdanji morski obali sprehajal dvonožni plazilec in v mehkem blatu pusti odtise nog. Od kuščarjevega sprehoda po priobalnem blatu, ki je danes spremenjen v trden dolomit, je preteklo vsaj 200 milijonov let. Pot nadaljujete do glavne ceste in se skozi Ivanje Doline vrnete v Godovič. Za ta ogled boste hodili še dodatno uro in pol po lepo urejeni poti, predstavitev našega kraja pa bo s tem res popolna.

Izhodišče: Center Godoviča
Dolžina: 4 km
Čas hoje: 2 h
Zahtevnost: nezahtevna
Višinska razlika: 54,2 m

Sprehajalna pot ob reki Idrijci

Po današnji priljubljeni sprehajalni poti ob levem bregu reke Idrijce je nekoč tekla glavna povezava med faro Spodnja Idrija in Tolminsko.Iz starega vaškega jedra, nad katerim bdi romarska cerkev Marije Vnebovzete ali Marija na Skalci, se odpravite po stari kanomeljski cesti mimo Marijinih kapelic pod klancem in na Poklonu. Ob sotočju Idrijce in Kanomljice slednjo prečkajte in za seboj pustite industrijsko cono. Pot vas pelje mimo kmetije pri Svetiku,  senožeti in hudourniške grape do vodne jame Ukovnik na desnem bregu Idrijce. Miren sprehod ali tek vam polepšajo obpotne rastline. Nad sabo lahko občudujete strme robe Jelenka, pod sabo pa zelene tolmune in bele brzice reke Idrijce.

Izhodišče: center Spodnje Idrije
Dolžina: 3,2 km
Čas hoje: 1 h 30 min
Zahtevnost: nezahtevna
Višinska razlika: 25,6 m

Pešpot Čez Rejcov grič na Kočevše in čez Hleviše v Idrijo

V Skirco in mimo italijanske kaverne po grapi levo v Mehke doline. Na Forštplacu (razširitev) ostro desno po vozniku čez Travn brd na cesto Idrija – Kanomeljsko Razpotje. Čez Razpotje (gostilna – 550 m) za hišo po makadamu v gozd proti Lešniku. Približno tristo metrov. Nad peskokopom, ko se začne cesta spuščati, jo navežete po kolovozu desno navzgor. Po sto metrih je dobro uporabiti stezico (navzgor seveda), pa spet po dobrem vozniku na greben in na cesto. Po njej desno mimo Rejca. Odlični razgledi na vse strani, še posebej z griča nad hišo. Po cesti proti Brinovšu, zahodno. Pri prvi novejši hiši »Na apnenci« desno, mimo nje na star voznik, ki pellje več ali manj po grebenu Kaponejce privede na gozdno cesto. Tristo metrov po njej, potlej levo vstop na ožjo pot proti Kočevšu. Cesta bi vas sicer gladko pripeljala do turistične kmetije Pri belem kamnu (Alič).
Na Kočevše se dvigne tudi glavna cesta Idrija – Vojsko. S prehoda jo nagnite levo po cesti proti Čekovniku. Na robu, kjer se cesta začne spuščati, stopite levo na markirano stezo po Slaniškem grebenu na Hleviše. Vsa pot čez zaraščeno Blažkovo senožet je na moč prijazna, grebenska, z občasnimi razgledi. S sedelca že blizu vrha Hleviš lahko zasopete v klanec proti vrhu (908 m, razgledov še pa še) ali pa levo naokrog do planinske koče (odprta ob koncu tedna). Nazaj v Idrijo bi šli to pot čez Kodrov rovt, pomeni, da morate s parkirišča pod kočo levo po Slaniški cesti navzgor in z vrha klanca desno na markirano stezo. Ta vas ves čas po grebenu pripelje na zaraščeni Kodrov rovt, z njega na Taler, s Talerja pa po gozdni cesti na Pringl nad Rižami. Do mesta vam ostane le še spust po starodavnem čekovnikarskem klancu skozi Riže.

Izhodišče: parkirišče za gradom
Čas: 4 do 5 ur ne prenaporne hoje

Idrijska čipka

V Idriji je doma slavna idrijska čipka. Kdaj in kako so začeli na Idrijskem klekljati, ni znano, domneva se, da je bilo znanje te domače obrti prinešeno iz nemških ali čeških dežel pred več kot tristo leti. Od tam so na delo v idrijski rudnik prihajali številni rudarji in rudniški strokovnjaki s svojimi družinami. Sprva so se klekljale čipke, ki so bile iz grobega, lanenega sukanca, namenjene predvsem domačemu trgu: krašenju cerkva in liturgičnih oblačil ter opremi domov in oblačilnih kosov premožnejšega kmečkega človeka. Znanje klekljanja se je prenašalo s starejših na mlajše, matere so učile hčere. Zaradi vse večjega povpraševanja po kakovostnih čipkah na trgu so začeli ustanavljati šole, namenjene izpopolnjevanju znanja klekljaric in s tem dvigu kakovosti čipk. V Idriji je bila že leta 1876 ustanovljena Čipkarska šola, ki od takrat dalje deluje neprekinjeno. V tem obdobju je idrijska čipka dobila svojo prepoznavno obliko, splošno uveljavljen način klekljanja je postalo klekljanje tračnih čipk s sedmimi pari klekljev. Trgovci so z njimi prodrli na tuja tržišča ter na svetovnih razstavah dosegali najvišja priznanja. Klekljanje se je preko tečajev in šol, v katerih so poučevale idrijske učiteljice, na prelomu 19. in 20. stoletja širilo na Cerkljansko in področje Trnovskega gozda ter v Selško in Poljansko dolino. nIdrijske žene so se domače obrti množično oprijele. Čeprav so bile za svoje delo razmeroma slabo plačane, jim je klekljanje prinašalo stalen vir dodatnega zaslužka. Z italijansko okupacijo leta 1920 so se spremenile zahteve na čipkarskem trgu – Idrija je lahko konkurirala le z večjo količino čipk, kar je narekovalo njihovo enostavnejšo izdelavo s petimi pari klekljev. Idrijska čipka je tako postala cenejša in dostopna širšemu krogu ljudi. Število klekljaric v rudarskih družinah je po koncu 2. svetovne vojne postopoma upadalo. Danes je klekljanje priljubljena dejavnost številnih upokojenk, med katerimi se nekatere organizirano srečujejo in izobražujejo v društvih, manjši delež pa jih še kleklja za prodajo. Idrijske čipke danes predstavljajo izziv priznanim modnim oblikovalcem, umetnikom in drugim ustvarjalcem. Njihove izdelke si lahko ogledate na stalni muzejski razstavi Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina na gradu Gewerkenegg. Idrijsko čipko na trgu pa prepoznate po znaku geografska označba idrijska čipka, ki jo nosijo le visoko kakovostno izdelane čipke. Presenečeni boste, kakšne mojstrovine nastajajo izpod rok pridnih klekljaric!

Rezultat iskanja slik za IDRIJSKA ČIPKA

Grad Gewerkenegg

Idrijski grad, ki dominira nad starim delom mesta, je ohranil zgodovinsko ime Gewerkenegg, kar v nemškem jeziku pomeni rudniški grad. Sezidan je bil v letih 1522–1533 za potrebe Rudnika živega srebra. V njem so sprva shranjevali žito in živo srebro, kasneje pa je več kot 400 let nudil prostore rudniški upravi. Tekom stoletij so bili v njem nameščeni tudi različni uradi, šole in stanovalci. Renesančni grajski kompleks s tremi okroglimi vogalnimi stolpi in čelnim stolpom je sredi 18. stoletja doživel baročno predelavo – uredili so notranje arkadno dvorišče in ga poslikali z dekorativnimi freskami. Današnjo podobo je dobil v prvi polovici 90. let 20. stoletja. Danes je namenjen muzejski dejavnosti, glasbeni šoli ter v manjši meri gostinskim in trgovskim lokalom.

Od leta 1954 ima v gradu sedež Mestni muzej Idrija, ki je v zadnjih dveh desetletjih stavbo v celoti prenovil. Grajski kompleks je danes prostrano muzejsko razstavišče, dvorišče pa prizorišče poletnih kulturnih prireditev. Na ogled sta osrednji muzejski razstavi: Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrija  in Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina.