Zmajev potep: Občina Loška dolina

8
Vir: loska-dolina.si

Loška dolina je z vseh strani zaprta kraška globel s precej ravnim, deloma poplavnim dnom, ki ga obdajajo višje kraške planote od Blok do Racne gore na severu in vzhodu do mogočnega Snežnika (1796 m) ter Javornikov na jugu in zahodu. Po vseh naravnih značilnostih spada Loška dolina med tipična kraška polja, vendar se po legi, obliki ter vodnih razmerah, pa tudi po gospodarski rabi prostora precej razlikuje od sosednjih kraških polj v porečju reke Ljubljanice.

Odprt in dokaj raven, travnat in njivski svet sredi gozdov se razteza v nadmorski višini med 570 in 590 m. V Loško dolino se s kraškega zaledja izpod Snežniškega pogorja prelivajo le visoke vode, ki ne morejo odteči po podzemeljskih kanalih mimo polja. Zato so na tem območju pogoste poplave zlasti ob močnejšem jesenskem deževju. Kot posebnost kraškega sveta je znana tudi Križna jama kot pretočna vodna jama med kraškimi polji. Leži na severnem robu Loške doline in ima 22 jezer. Jezera ločujejo sigasti pragovi. Po podzemnih vodnih kanalih je možen ogled podolgovatih jezer med Kalvarijo in Kristalno goro le s čolni. Jama je znana po najdbah kosti ledenodobnega jamskega medveda.

Snežnik (1796 m) je gora v južnem delu Slovenije, gora meji dve občini Loško dolino in Ilirsko Bistrico;
Snežnik je najbolj markantni vrh, po katerega pobočju se razprostirajo mogočne površine strnjenega gozda, bogatega z divjadjo. Stožčasta gora, ki razločno izstopa iz valovite planine. Vrh je do zgodnjega poletja pokrit s snegom, od tod ime. Posebnost te gore je rastlinstvo.
Kadar v jasnih dneh z alpskih vrhov uživamo v širnih razgledih, na jugozahodu pritegne našo pozornost stožčasta gora, ki razločno izstopa iz valovite planote. Stožec, je do zgodnjega poletja pokrit s snegom, ima tudi temu ustrezno ime – Snežnik. Da bi ga razlikovali od zdaj težko dostopnega Goteniškega Snežnika, mu radi dodajamo še oznako Notranjski.
Zaradi samotarske lega je z vrha Velikega Snežnika (1796 m) izjemen razgled. Še večja posebnost te najvišje gore med Alpami in Dinarskim gorstvom pa je njeno rastlinstvo. Planinca, vajenega slovenskih gora, bo presenetila že gozdna meja. Namesto za apneniške Alpe običajnega smrekovega gozda, ki prehaja v alpsko trato preko pasu ruševja z macesni, ustvarja gozdno mejo na Snežniku bukov gozd. Drevesa so vedno manjša, zaradi plazov sabljasto ukrivljena, dokler se posamezne skrivenčene bukve ne vraščajo v zaplate ruševja. Tak prehod gozdne vegetacije v travščino je značilen za Velebit, v Sloveniji pa ga najlepše lahko opazujemo na območju Snežnika.

Grad Snežnik v Kozariščah

Snežniški grad je bil zgrajen ob pomembni poti, ki je Loško dolino povezovala z Istro. Prvi je v zapisih omenjen leta 1337, ko sta na njem gospodarila oglejska patriarha Herman in Volfelin Schneeberg. Današnja oblika gradu je nastala po številnih prezidavah, v grobem pa ohranja renesančne obrise 16. stoletja. Današnjo obliko so mu dali zadnji lastniki Schönburgi. V graščinski kompleks spada tudi venec gospodarskih poslopij in graščinski park, ki v sožitju narave in grajske arhitekture ustvarja izjemen kulturno – krajinski prostor, spominjajoč na angleške in francoske dvorce. Med drugo svetovno vojno je imel gradi več sreče kot mnogi drugi slovenski gradovi in je s svojo opremo ostal skoraj nedotaknjen. Danes sodi med najbolje opremljene gradove na Slovenskem. Muzejska dejavnost na gradu je pogosto popestrena s tradicionalnimi kulturnimi prireditvami, ko se predstavljajo likovni, književni in glasbeni ustvarjalci. V gradu najdemo tudi številne lovske trofeje iz bližnjih gozdov, od raznih ptičev pa vse do jazbeca, vidre, merjasca, volka in ogromnega medveda, postavljenega na zadnje noge. V gradu potekajo tudi poročni obredi. Grad je razglašen za naravno znamenitost in kulturni spomenik.

Križna jama

Križna jama leži na severnem robu Loške doline, med Bloško Polico in Ložem v Loški dolini. Dostop do jame: dovozna cesta do jame se odcepi slab kilometer južno od Bloške Police; informacije o jami in vodenju dobimo na Bloški Polici 7, 1384 Grahovo.

Kraška jama z 22 jezeri. Jezera ločujejo sigasti pragovi. Tu je najbogatejše najdišče kosti izumrlega jamskega medveda. 8,8 km dolgi rovi polni izrednega kapniškega bogastva ter čudovita jezerca so pojem podzemske lepote.
Vhod pod sklano steno je zaprt z rešetkastimi vrati (ključ od vrat hrani jami vodnik in varuh Križne jame – Alojz Troha z Bloške Police).

Križna jama je ena naših najlepših vodnih jam, čeprav nekoliko v ozadju za turističnimi jamami, kot so Postojnska in Škocjanske. Po svoje je zanimivo, da je Križna jama pojem podzemeljske lepote za angleške jamarje!
Kako pridemo do jame? Iz Cerknice se peljemo proti Blokam, v Bloški Polici zavijemo desno proti Ložu. Pred nami so polja in sadovnjaki, v ozadju pa razgledni griček Križna gora s cerkvijo in znanim arheološkim najdiščem. Cesta se skrije v gozd, kmalu pa nas kažipot usmeri desno na gozdno cesto, katere levi krak se konča v zatrepni dolinici. Pod skalo zagledamo ob prelomu zamreženi vhod v jamo.
Po stopnicah se spustimo v obsežno dvorano, kamor še sega dnevna svetloba, nato pa se predamo temačnim skrivnostim jame v soju karbidovke, saj jamam ni osvetljena. Med posebnostmi, ki najprej pritegnejo pozornost, je kopasta sigasta gmota, zaradi podobnosti z južnoameriškim ognjenikom so jo imenovali Čimboraso. Kmalu nato zaslišimo vodo, ki ponika v lepo oblikovanih požiralnikih. Naslednji desni odcep vodi v slepi in lepo zakapani Medvedji rov. To ime si je pridobil zaradi izredno bogatega najdišča kosti jamskega medveda. Ferdinand von Hochstetter je leta 1878 iz sedimentov s šestimi možmi izkopal okoli 2000 kosti, iz katerih je sestavil dva popolna skeleta za dvorni muzej na Dunaju.
Po glavnem rovu sledimo proti toku vode do Prvega jezerca. Ta del jame je bil znan od prvih opisov Jožeta Cerarja (Josef Zörer) leta 1838 pa do leta 1933. Šele takrat so raziskovalci premagali prvo jezerce in pod skalnim obokom našli nadaljevanje jame. Napredovanje je zaradi globokih kotlic mogoče le s čolnom, sigasti pragovi pa silijo k nenehnemu »presedanju«. Mimo mogočnega naravnega mostu pridemo do kapniške skupine Beneški pristan. Zadaj se začne mirno popotovanje po zaokroženem vodnem rovu. Tu in tam se zabliska svetla siga in se zazrcali v kristalni vodi, ki pa je žal velikokrat onesnažena. Zlasti očara Piratska ladja, kapniki »rastejo« iz vode, kar je dokaz, da je bil nekdaj rov suh in ga je kasneje zalila voda.
Najbolj znan motiv iz Križne jame je prav gotovo množica stalagmitov, stalaktitov in kapniških stebrov. Imenovali so jo Kalvarija in je hkrati tudi pomembno križišče. Tu se jama namreč cepi v dva rova – zahodni, imenovan Blata in vzhodni Pisani rov. Prvi je zanimiv zlasti po biološki plati zaradi številnih podzemeljskih živalskih posebnosti, drugi pa je prav neverjetno lepo zasigan.
Od kod prihajajo vode v Križno jamo? Večinoma se stekajo iz Blok, torej sodi Križna jama v sistem kraške Ljubljanice in je poleg Cerkniškega in Planinskega polja ter Rakovega Škocjana ena izmed njenih najpomembnejših znamenitosti.
V zadnjih letih opažamo,d a je voda vse bolj onesnažena, kar nekoliko kali uživanje ob obisku jame. Poseben čar doživljanja jame je njena neopremljenost. V svetlobi acetilenskih svetilk se počutimo kot gostje, ni prostora za »turistični napuh«, zlasti še, ker se vsaka neprevidnost s čolnom v hipu »mokro« maščuje.