Zmajev potep: Občina Mislinja

Vir: Občina Mislinja

Občina Mislinja je obstajala v okviru avstrijskega cesarstva, v času Kraljevine Jugoslavije in tudi v obdobju Federativne republike Jugoslavije, do leta 1955. Tedaj so bile oblikovane velike občine in mislinjska je bila vključena v Občino Slovenj Gradec. Ponovno je postala samostojna leta 1995.

Po velikosti je ena večjih v Sloveniji, saj meri 112 km2, ima 11 naselij in 1265 hišnih številk, in okrog 4700 prebivalcev. Je tipična podeželsko-vaška občina, njeno ozemlje se razteza od nadmorske višine 520 metrov v Spodnjih Dovžah in vse do najvišjega vrha Pohorja-Črnega vrha 1543 metrov.

undefined

Občina zavzema gornji del Mislinjske doline, od izvira Mislinje pod Roglo do Dovž, in doliško podolje, od izvira Pake do Hude luknje, ter hribovita področja med Paškim Kozjakom, Pohorjem in Graško goro. Ob Paki sta nastali večji naselji Srednji in Gornji Dolič; ob Mislinji pa Mislinja, Šentilj.

Po površini je ena večjih občin in ima podeželsko-vaški značaj. Občina zavzema gornji del Mislinjske doline in Doliško podolje ter hribovita področja med Paškim Kozjakom, Pohorjem in Graško goro. Občina Mislinja je del Koroške statistične regije. Meri 112 km2.

GEOGRAFSKI ORIS OBČINE MISLINJA

Geološka sestava naše občine je zelo pestra, saj se prav v središču stikajo kristalinske kamnine centralnih Alp-Pohorja in apnenci ter dolomiti Karavank. Na Pohorju srečujemo globočnine, predvsem tonalit, prodorninski dacit in različne metamorfne paleozojske sedimente, zlasti blestnike in gnajse. Geološka sestava se odraža tudi na površju, saj so tod tla pogosto zakisana in zaradi nepropustnih kamnin močvirnata.

S tako sestavo tal so zadovoljni gozdarji, ker jim na globokih, vlažnih tleh rastejo temni gozdovi, nezadovoljni pa so kmetje, ker jim raste slaba krma, zato tla posipajo z apnom.

Po površini skoraj enako veliko področje gradijo Karavanke, to je področje Završ – Senčnih, Srednjih in Sončnih, zgrajeno je pretežno iz terciarnih konglomeratov, peščenjakov in peskov na dolomitni podlagi. Področje Karavank se dvigne v apniška vršaca Tisnik in Pečovnik, med katera si je vrezala reka Paka sotesko Hudo luknjo.

Terciarni apnenčasti masiv se nadaljuje v Paški Kozjak (1272m). Na tem področju imajo naši ljudje zaradi apnenčaste podlage težave s preskrbo vode. Tudi gozdovi so redki in imajo največkrat le varovalno vlogo. Ta del občine prekriva slikovitejša vegetacija kot pohorski. Še posebej se to pokaže spomladi, ko v redkih gozdovih zacveti teloh; zažarijo preproge pomladanskega resja; na travnikih pojavijo rumene zaplate trobentic in jegliča; se v pozni pomladi pojavijo opojne blazine belih šmarnic, še posebej na Kozjaku.

Tem lepotam se tudi za delo in dom vneti domačini ne morejo upreti, zato oživijo sprehajalne poti proti Završam, na Borovje, čez Turjak v Šentflorjan, na Paški Kozjak…

Med Kozjakom in Pohorjem je doliško podolje, ki se začenja pri prevalu Lošperk, kjer poteka razvodnica med Pako in Hudinjo. Kraj je razdeljen na Spodnji, Srednji Dolič ali (Šentflorjan) in Gornji Dolič. Najnižji deli so močvirni, zgrajeni iz kvartarnih naplavin.

Potoki niso regulirani, zato so izpostavljeni poplavam. Naselja so umaknjena višje, večinoma na prisojno stran. Doliško podolje se konča pri Hudi Luknji in v mislinjskem klancu na vrhu katerega je razvodnica med Mislinjo-Dravo in Pako-Savo. Na vrhu mislinjskega klanca, je cerkev sv. Lenarta, kjer odteka voda s severnega krila strehe v Mislinjo, z južnega v Pako.

KLIMATSKE RAZMERE so večinoma gorske. Zime so zelo dolge, saj sneg zapade že zgodaj, večinoma v začetku novembra in obleži do aprila, zaradi tega imajo naši kraji dobre možnosti za zimske športe: alpsko in nordijsko smučanje, sankanje in kegljanje na ledu. Zime so ponavadi kar prijazen letni čas, saj je zaradi toplotnega obrata (inverzije) veliko več sončnih dni kot na dnu slovenjgraške kotline, ki leži 200 m nižje. V Mislinji imamo že dolga leta meteorološko opazovalnico; letna količina podavin je okoli 1700 mm, januarska temperatura je -3°C, julijska pa +18°C.

ZGODOVINSKI PREGLED OBČINE MISLINJA

Današnjo podobo kraja so izoblikovali naši predniki, ki so tod živeli vsaj 10 000 let, vsak rod je zapustil nekaj sledi, najstarejše so zapustili ledenodobni lovci v jami Špehovka nad Hudo luknjo. Tam so malo pred drugo svetovno vojno pod vodstvom prof. Srečka Brodarja izvajali arheološke raziskave, našli so kamnito orodje iz mlajše kamene dobe, harpuno, šilo iz kosti in okostja jamskih medvedov. Najdbe hrani celjski arheološki muzej.

Več sledov je pustilo obdobje Rimske države. Poseljene so bile Završe, tam so našli dve nagrobni plošči, ki sta danes vzidani v obzidje pokopališča ob cerkvi sv. Vida.

undefined

Še več ostankov so odkrili v Dovžah: nagrobne plošče so danes vzidane v zidove dovžanske in šentiljske cerkve. Ostanki “vile Rustika” pa pričajo o kmečkem dvoru, ki je obsegal velika poslopja za lastnika zemlje, številna gospodarska poslopja in prostore za sužnje. Prva arheološka izkopavanja na tem objektu je pred drugo svetovno vojno opravljal slovenjgraški notar Vinkler, zadnja pa arheološki muzej iz Slovenj Gradca. Našli so nekaj keramike, novcev, stekla…, zidove so zasuli z zemljo, tako da je danes na tem mestu travnik.

Žigi na strešni opeki nam povedo, da je bila v Dovžah opekarna; imena na nagrobnikih pa, da je bilo prebivalstvo romansko ali romanizirano keltsko.

Skozi naš kraj je bila v rimski dobi speljana cesta, ki je povezovala provinci Panonijo in Noricum. Potekala je od Vitanja, po obronkih Pohorja, mimo Šentflorjana, po pobočjih Tolstega vrha in Turjaka skozi Mislinjo. Dobro so vidni ostanki ceste od Mislinjske Dobrave do Starega trga (Colatio).

V srednjem veku je bilo ozemlje vključeno v “slovenjgraško provinco”, ki je imela poseben položaj med Koroško in Štajersko, dokler ni bila v letih 1362-1363 dodeljena Štajerski. Cerkveno je ozemlje pripadalo oglejskemu patriarhatu, oziroma matični župniji v Šmartnem, iz katere se je pred letom 1106 izdvojila župnija v Starem trgu, iz te pa leta 1397 samostojna župnija sv. Ilja ( Egidija).

Zemljiška posest je od 10. stoletja prehajala od Breže-Selških, okoli leta 1040 na Spanheime, Traungavce, Andeške in od 1251 na oglejske patriarhe. Posest patriarškega ozemlja je bila enovita, zato na njej ni nastalo dosti fevdalnih objektov. Na našem ozemlju je bil tak grad Valdek, ki je bil patriarški fevd in je imel nalogo ščititi cestni prehod preko Završ v doliško oziroma vitanjsko podolje. Cestni prehod preko Plata pod Turjakom je čuvala cestna zapora Straža.

V začetku novega veka je tudi k nam prihajala kapitalistična proizvodnja.

Podjetni Anton Hanžič s Koroške je leta 1723 dobil od države pravico, da lahko začne ob gornjem toku reke Mislinje pridobivati železo. Z izkušenimi rudosledci je organiziral zbiranje rude, uvedel oglarjenje, ob reki Mislinji pa je postavil fužine. Fužina je bila manjša topilnica (peč na volka). Z velikimi vodnimi kladivi so surovo železo, ki je vsebovalo še veliko ogljika, kovalicajnali, da je bilo uporabno za kovane izdelke (sekire, žage, pluge..). Vseh fužin je bilo šest, ohranilo se je nekaj ostankov, ki pričajo, kje so stale.

Leta 1756 je obrate kupil Mihelangelo Zois, ki je v Mislinji postavil visoko peč ali plavž, ki je bil visok 9 metrov, drugi najvišji na Slovenskem. Stal je na prostoru stavbe, v kateri je danes trgovina “Anka”.

Proti koncu 18. stoletja je posest z vsemi obrati podedoval baron Žiga Zois, ki je bil lastnik še mnogih drugih graščin, zato se je raje zadrževal na Krajnskem in je imel v Mislinji le oskrbnike. Da je imel z njimi redne stike, dokazuje približno 500 pisem Žige Zoisa, ki so jih našli v arhivu (lesenih skrinjah) mislinjske graščine in so bila prepeljana v delavski muzej na Ravne na Koroškem.

Žiga Zois ni imel naslednika zato je obrate nasledil nečak Bonazza. Ta je železarno še povečal, nosila je ime “Eissenwerk Missling.” Proti koncu 19. stoletja je pogosto menjavala lastnike, ker je postala zgubaška (malo rude doma, drag prevoz z vpregami,…). Leta 1900 je kupil propadlo železarno A. Perger, ki je uvedel lesno proizvodnjo, postavil železnico za spravilo lesa, ki jo je leta 1914 elektrificiral. Za slabše kakovostni les je postavil tovarno lepenke in sodarno, večino lesa so razrezali na njegovi žagi. Po drugi svetovni vojni je prešlo vso Pergerjevo imetje v last države.

Konec 17. in v začetku 18. stoletja je delovala globoko v gozdnem Pohorju, v povirju mislinjskega pritoka Glažutnica, steklarna ali glažuta. Bila je ena od sedemnajstih, kolikor jih je bilo na Pohorju, čeprav je bila ena manjših, nekateri domačini še hranijo steklene izdeleke, za katere trdijo, da so iz mislinjske glažute.

Izdelovanje stekla so vodili priseljenci, ki so se na to spoznali. Morda je bila proizvodnja organizirana po načelu založništva, ker je ravno iz tega predela zelo pogost priimek Založnik. Za vedno pa bo ostalo ime potoka in ime dela Pohorja – Stara glažuta in Spodnja glažuta.

Mislinja je bila do druge svetovne vojne poznan industrijski kraj, ker je bila možnost zaposlitve precejšnja, ni bilo tako hudih socialnih problemov kot drugod.

Ideje o socialni revoluciji pa so segle tudi v naš kraj, prinašali so jih študentje in dijaki iz večjih mest. Posebno liberalno usmerjena je bila mladina znanih šentlenartskih trgovcev in gostilničarjev: Prevolnikovi, Čebularjevi, Iršičevi, ki so bili tudi prvi v boju proti nemškemu okupatorju. Boju se je pasivno ali aktivno pridružilo skoraj vso prebivalstvo, zato je bilo tudi število žrtev okupatorjevega nasilja veliko.

Po vojni se je naš kraj vključil v obnovo domovine, mladinske brigade so sekale les, gradili so šolo v Mislinjskem jarku, Šentilju, Doliču, Završah. Pa zadružni dom, gasilski dom… Veliko so naredili, le gospodarili niso najbolje, saj so opustili papirnico in sodarno, razvili pa le nekaj tekstilne inustrije.