Zmajev potep: Občina Nazarje

Vir: nazarje.si

Občina Nazarje leži v severnem delu Slovenije, na zahodu meji na občino Gornji Grad, na vzhodu na občino Braslovče, na severu na Mozirje in Rečico ob Savinji, na jugu pa na občini Vransko in Kamnik.

Občina Nazarje spada s 43,4 km2 in 2.664 (30. 6. 2007) prebivalci med manjše občine v Sloveniji. Ima tri krajevne skupnosti in obsega območje 15 naselij spodnjega dela Zadrečke doline, obronkov Menine planine, Črete in Dobrovelj. Spodnji del reke Drete večkrat poplavlja, katastrofalna poplava v novembru 1998 je povzročila ogromno škodo na objektih, cestni infrastrukturi in zemljiščih. Poplava se je ponovila še septembra 2007 in pokazala, da bo potrebno pogosteje računati na t.i. stoletne vode.

Pokrajino oblikuje predalpsko hribovje, ravninski svet se širi le ob Dreti in spodnjem delu njenih pritokov. Za pokrajino je značilna pestra subalpska flora, 74% površine pokrivajo gozdovi.

Zgornja Savinjska dolina imenujemo pokrajino od izvira Savinje pod Okrešljem do soteske pri Letušu, kjer se nato nadaljuje Spodnja Savinjska dolina oziroma Celjska kotlina. Zgornja Savinjska dolina zajema Menino, Dobrovlje, dolino Savinje ob zgornjem toku, Raduho, ki se nadaljuje v Golte, Gornjegrajsko kotlino, Mozirsko kotlinico in Zadrečko dolino. Sama dolina je od Luč navzgor ozka, obdajajo jo strmi vrhovi, v spodnjem delu pa se razširi in tudi hribi, ki jo obdajajo, so nižji.

Območje Zgornje Savinjske doline, ki meri 507,51 km2, upravno pokriva Upravna enota Mozirje. Njeno območje obsegajo občine Solčava, Luče, Ljubno, Gornji Grad, Rečica ob Savinji, Nazarje in Mozirje.

Nazarje

Grad Vrbovec, nekdaj imenovan Altenburg, ki stoji na ploščati skalni gmoti na sotočju reke Drete in Savinje, se v virih prvič omenja leta 1248. Današnjo obliko naj bi dobil okoli leta 1480. Med lastniki gradu se omenjajo oglejski patriarhi, grofje Vovbržani, grofje Celjski in Habsburžani, dokler ga leta 1615 ne kupi ljubljanska škofija in obdrži v svoji režiji vse do druge svetovne vojne. Med drugo svetovno vojno je bil grad poškodovan, danes pa obnovljen daje prostore občini, muzeju gozdarstva in lesarstva, raznim podjetjem in zavodom ter gostinski ponudbi.

Na vzpetini Gradišče nad sotočjem Savinje in Drete stoji frančiškanski samostan s cerkvijo Marija Nazaret, katere predhodnica je bila leta 1625 sezidana loretska kapela. V letih 1632 do 1661 so samostan in župnijsko cerkev pozidali iz Bosne pred Turki pobegli frančiškani. Leta 1752 je bila ustanovljena samostanska knjižnica, ki je bila prenovljena leta 1996. Posebnost knjižnice je prvi izvod Dalmatinove Biblije. Od leta 1786 do 2. svetovne vojne je delovala tudi samostanska ljudska šola. Samostan je bil v 17. stoletju znan tudi po lekarni. Sedaj je obnovljen in služi za dom duhovnih vaj.

Pogled na grad Vrbovec (Marijingrad) na dan posvetitve kapele sv. Jožefa (med II. svetovno vojno so jo porušili Nemci) 14. septembra 1920 (arhiv muzeja Vrbovec)

Pred drugo svetovno vojno je bilo Nazarje neznaten zaselek. Na tem delu je stalo le nekaj hiš, ki so se prištevale k Žlabru. Večji razvoj kraja se je začel s postavitvijo prve industrijske žage leta 1901, ki je bila zametek razvite lesne industrije, po drugi svetovni vojni pa so nastajali še drugi industrijski obrati, s katerimi se je začelo hitro priseljevanje večjega števila prebivalcev.

Kokarje

V predelu Kokarij in okoliških zaselkov so se ljudje nekoč veliko ukvarjali z lončarstvom, saj borna kmečka posest ni nudila zadostnih pogojev za preživetje. Že leta 1340 se v pisnih virih omenjata lončarja Mihael in Konrad, številni viri o tej dejavnosti, ki praviloma ni imela značilnosti obrti pač pa domačega rokodelstva, pa datirajo v 18. stoletje. V 19. stoletju je z liberalizacijo trgovine lončarska dejavnost postopoma propadala, zadnja lončarija v Potoku pa je prenehala z delovanjem leta 1931.

Šmartno ob Dreti

Kraj leži ob nekdaj zelo pomembni trgovski poti, ki je vodila preko prelaza Lipa v Zadrečko dolino in naprej. Zgodovinsko gledano se tu ni kaj posebnega dogajalo. V času tlačanstva so imeli v Šmartnem ob Dreti gornjegrajski gospodje svoj urad (ministerial), razmeroma kmalu pa se tu pojavijo prvi svobodnjaki. Že pred I. svetovno vojno so bili tukajšnji prebivalci narodno osveščeni, že leta 1921 pa so ustanovili svojo hranilnico, po II. svetovni vojni pa še kmetijsko zadrugo.