Zmajev potep: Občina Rečica ob Savinji

Vir: Občina Rečica ob Savinji

Rečica ob Savinji je ena od mlajših občin v Republiki Sloveniji. Nastala je 13. junija 2006 z izločitvijo iz občine Mozirje. Delovanje občine se je pričelo 1. januarja 2007. Upravno središče je trg Rečica ob Savinji.

Občinska stavba se nahaja na naslovu Rečica ob Savinji 55, v stari šoli, kjer so poleg pisarn občinske uprave tudi prostori vrtca. V občinske prostore vstopamo s severne strani; v pritličju so županova in sprejemna pisarna ter pisarna Krajevnega urada Upravne enote Mozirje in Urada za okolje in prostor, v prvem nadstropju pa pisarne ostalih zaposlenih, sejna soba in arhiv.

Površina občine, ki šteje približno 2.300 prebivalcev, je 30,1 km². Občino sestavljajo naselja: Dol-Suha, Grušovlje, Homec, Nizka, Poljane, Rečica ob Savinji, Spodnja Rečica, Spodnje Pobrežje, Šentjanž, Trnovec, Varpolje in Zgornje Pobrežje.

Občina Rečica ob Savinji praznuje svoj občinski praznik 17. junija, kot spomin, ko je bilo na Rečici ob Savinji leta 1899 ustanovljeno kmetijsko društvo in v spomin na podelitev trških pravic leta 1585. V času praznika se odvijajo številne kulturne, športne, turistične in druge prireditve«.

Bohačeva lipa, kot jo imenujemo domačini, je v seznamu naravnih vrednot lokalnega pomena imenovana kot Turnškova lipa. Nahaja se v osrednjem trgu na Rečici ob Savinji, ob starodavni Bohačevi domačiji, katere lastniki nosijo Priimek Turnšek. Pod to lipo so se v preteklosti odvijale trške zgodbe, izmenjevale novice, hladili tržani… Pod njeno krošnjo še danes poteka osrednja rečiška prireditev Večer pod trško lipo.

undefined

Suha – soteska je soteska potoka Suha, levega pritoka Rečice, na južnem pobočju planote Golte. Izjemna je po svoji ozki, med strme skale in pobočja vklesani strugi, ki tudi v poletni vročini zadrži hlad in vlago, a je vendarle večinoma »suha«. V času večjih nalivov pa po koritu Suhe privre hudourniška voda, ki s seboj prinaša prod, kamenje in les.

Župnekovo žrelo domačini imenujemo znamenitost, ki je v registru naravnih verednot imenovana kot Župnjakova. Sinonim je tudi Mesničarjevo žrelo. Ta jama – občasni izvir, bruhalnik – je bila odkrita leta 1973. Dolga je 21 in globoka 6 m. Zaradi bližine ceste in gostišča Atelšek ter lahkega dostopa je pogosto obiskana. Vstop vanjo je, kot tudi v ostale jame v občini, prost. 

V trgu Rečica stoji enonadstropna s kamnom zidana stavba, imenova Tavčarjev dvor. V nemških listinah je imenovana Tautscher Hof. Zgrajena je bila v 16. stoletju v renesančnem slogu.

Ime je dobila po škofu Tavčarju, ki jo je leta 1590 kupil od tedanjega lastnika Janeza Jurija Hurnusa. Hiša je postala Tavčarjeva zasebna last.

Škof Tavčar je po petih letih uporabe to hišo predal svojemu bratrancu Gašperju, ki je istočasno prevzel v najem tudi grad Rudenek. Potomci Gašperja Tavčarja so hišo ohranili vse do zadnje potomke Uršule Tavčar, znane dobrotnice revnih otrok, ki je samska brez potomcev umrla 1885.

Dvor je tekom stoletij doživel nekaj prezidav, s katerimi je izgubil del prvotne podobe. Ohranjena pa sta oba kamnita vhodna portala in znana bifora (dvojno okno) na zadnji, dvoriščni steni v nadstropju. Tudi renesančni okraski na fasadi so danes v glavnem izbrisani.

Odmaknjenost od neposrednega središča trga in trdna kamnita zgradba sta zaslužni za to, da je dvor brez večjih posledic preživel strahoviti požar v trgu 1799. Zavod za varstvo kulturne dediščine je leta 1987 Tavčarjev dvor razglasil za kulturni spomenik, objekt nepremične kulturne-stavbne dediščine. Danes je stavba v lasti Občine Rečica ob Savinji.

undefined

Cerkev sv. Janeza Krstnika v Šentjanžu se prvič omenja že leta 1347. Prvotno ni imela zvonika, dobila ga je šele v 15. stoletju. Takrat so zakrili veliko fresko sv. Krištofa z božjim detetom, od katere sta danes vidni še obe glavi. Sredi 19. stoletja so cerkev skoraj v celoti na novo pozidali. V stolpu cerkve sta vzidana rimski nagrobnik in žrtvenik sončnemu bogu Mitri, ki so ga častili rimski vojaki. Obzidje okoli cerkve je iz obdobja obrambnih taborov pred turškimi vpadi v naše kraje. V okolici cerkve so v drugi polovici 19. stoletja odkrili ploske grobove, v katerimi so v komorah, ki so bile obdane s kamnitimi ploščami, našli plitke žarne posode.

undefined

Na rečiškem trgu je stala ena najstarejših cerkva tega okraja. V njej je leta 1173 zboroval oglejski patriarh Udarlik z veliko dostojanstveniki. Iz pisnih virov je znano tudi sojenje dvema tatovoma iz Vologa, leta 1231, ki ga je v cerkvi Sv. Kancijana vodil oglejski patriarh Bertold Andeški, stric sv. Elizabete. Leta 1799 je cerkev pogorela; ohranil se je samo zvonik in ena kapelica. Sedanja cerkev je bila tako skoraj v celoti na novo pozidana.
 
Cerkev je obrnjena proti vzhodu. Ima eno ladjo z dvema stranskima kapelama in prezbiterij. Na severu je prizidan zvonik, na jugu zakristija. Od zunaj je cerkev preprosto razčlenjena, le mogočni zvonik z gotskimi linami še spominja na stare čase. Leta 1896 je cerkev na sveže poslikal Ivan Gosar iz Celja. V prezbiteriju vidimo na desni strani obsodbo sv. Kancijana in tovarišev, na levi njihovo obglavljenje, na kupolnatem svodu pa vse štiri – Kancija, Kancijana, Kancijanilo in Prota v nebeški slavi. Ob vznožju vzhodne cerkvene fasade je grob in nagrobna plošča rečiškega župnika in pesnika Jožefa Lipolda (1786-1855), avtorja Flosarske pesmi, ki je prijateljeval z blaženim škofom Antonom Martinom Slomškom.

undefined