Zmajev potep: Občina Renče-Vogrsko

Vir: Občina Renče-Vogrsko

Občina Renče-Vogrsko je manjša podeželska občina, ki leži v spodnji Vipavski dolini. Med Trnovsko planoto na severu in Kraško planoto na jugu, njene meje oblikujejo trije pomembni vodotoki; potok Lijak, reka Vipava in akumulacijsko jezero Vogršček.

Na površini 30 km2 v šestih naseljih živi približno 4500 prebivalcev. Naselja so urejena v tri krajevne skupnosti; Renče, Bukovica – Volčja Draga ter Vogrsko.

Zemlja je na tem območju rodovitna, zaradi ugodnih klimatskih pogojev in pridnih rok pa so pridelki in izdelki iz tega območja poznani daleč naokrog. Tu uspevajo vsem znane vipavske breskve in češnje, naši kraji so poznani po odličnih zlatih jabolkih – kakijih, pomemben položaj imata tudi zelenjadarstvo in vrtnarstvo. Pohvalimo se lahko tudi z bogato tradicijo vinarstva in vinogradništva.

Čeprav majhna a kljub temu bogata, se občina Renče – Vogrsko lahko pohvali s številnimi naravnimi in kulturnimi znamenitostmi, med katere zagotovo štejemo bogato arhitekturno dediščino tukajšnjih dvorcev in cerkva, staro tradicijo opekarniške in zidarske obrti, ki izvira že iz časa antike, sledove, ki je v teh krajih zapustila 1. in 2. svetovna vojna, zaščitena naravna območja Nature 2000, urejene pohodniške in konjeniške poti in pester spekter kulturnih, etnoloških in zabavnih prireditev, ki v naš prostor privablja številne obiskovalce.ž

BILJENSKI GRIČI

Na severo zahodu Občine Renče – Vogrsko se dinamično dvigajo Biljenski griči, ki predstavljajo enega izmed največjih strnjenih vinogradov v Sloveniji. Obsegajo kar 240 ha gričev, ki se dvigajo od 50 do 70 n.m.v. Tu se čuti močan vpliv mediteranske klime, ki prihaja iz bližnjega morja in se lepo odrazi ter blagodejno vpliva na rast trte in zorenje grozdja.
Prostrani vinogradi, ki se razgibano širijo po številnih gričkih so odlična iztočnica za vse, ki radi aktivno preživljate prosti čas v naravi. Primerni so za svež jutranji tek, downhill kolesarjenje ali nedeljski sprehod skozi vinograd.

ČRNI HRIBI

Na jugu občine se površje strmo dviga na Kraško planoto, ki jo na severni strani oblikuje greben Črnih hribov. Razteza se od Italijanske meje do Branika in tod vodijo številne poti po katerih lahko osvajate posamezne vrhove. Bodite pozorni na okolico, ko stopate po teh poteh, mnoge vas bodo vodile mimo ostankov številnih bunkerjev, zaklonišč, obrambnih jarkov in zasipov še iz časa 1.sv. vojne. Sprehodite se mimo Fajtovega Hriba, vse do goličave z napisom TITO, ki je zagotovo ena markantnejših točk tega območja. Ob jasnem dnevu lahko z najvišjega vrha Trstelja (643 n.m.v.) občudujete razgled, ki vam seže od Jadranskega morja do Julijskih Alp.

LIJAK

Potok Lijak prihaja na dan kot kraški izvir izpod strme lijakaste stene na vznožju Trnovskega gozda. Močan občasen kraški izvir, je tipičen bruhalnik, katerega vodne količine močno nihajo. Na približno 9 km dolgi poti proti jugu teče skozi Vogrsko in se nad Renčami izliva v reko Vipavo. Prvotno strugo z majhnim strmecem, ki je v številnih meandrih vijugala proti reki Vipavi so zaradi vodnega zastajanja v sušnem obdobju in poplav v deževju po 2. sv. vojni regulirali. Regulacijo Lijaka so vodile mladinske delavne brigade in prostovoljci iz okoliških vasi.

REKA VIPAVA

Reka Vipava, ki na dan privre skozi številne kraške izvire začne svojo pot v istoimenskem kraju in kot taka velja za edino reko v Evropi z deltastim izvirom. Iz zgornje Vipavske doline se njena pot vije skozi naše kraje vse do Italije kjer se skupaj s Sočo izlije v morje. Reko napajajo številni pritoki, med večje lahko štejemo Močilnik, Hubelj, Lijak in Branico.

Vipavo so tekom zgodovine večkrat regulirali, njeni tipični meandri so ostali le še na območju med Prvačino in Biljami. Tu ob bregovih reke lahko še najdemo sledi nepokvarjenega poplavnega gozda. Ob Vipavi je bilo do sredine 20. stoletja veliko mlinov in žag, eden takšnih je še vedno ohranjen in delujoči mlin v Renčah.

Vipava pa za naše kraje ni predstavljala le glavnega vodnega vira, ampak tudi kulturno in šporno stičišče njenih prebivalcev. Na Vipavi so se naši stari starši naučili plavati, tu so vestne gospodinje prale perilo, agilni možje pa so od leta 1952 jez na Vipavi v Renčah uporabljali kot igrišče za vaterpolo. Za vse navdušence ribolova in muharjenja pa predstavlja reka pravi raj, saj v njem domujejo krapi, ščuke, podusti in kapitalni somi, ki dosežejo velikost tudi do 2 metrov.

VOGRŠČEK

Vogršček je umetno akumulacijsko jezero, ki se nahaja v bližini vasi Vogrsko. Nastalo je z zajezitvijo potoka Vogršček ob koncu 80. let. Vodo uporabljajo za namakanje polj v Vipavski dolini. Okrog jezera so speljane številne sprehajalne poti, ki nudijo umirjen pohod med jezerom in gozdom.
Bogat vodni vir Vogrščka predstavlja tudi odlično izhodišče za vse ljubitelje ribolova.

CERKEV SV. LOVRENCA

V srednjem veku, je na območju današnjega Britofa zraslo strnjeno naselje s cerkvijo sv. Lovrenca, ki se v pisnih virih prvič omenja leta 1525. Cerkev je bila primarno obdana s pokopališčem, ki se je kasneje z jožefinskim odlokom v drugi polovici 18. stoletja premaknilo izven naselja. V času 1. sv. vojne je cerkev zrušila granata. Novo cerkev so s prostovoljnimi prispevki in delom zgradili krajani v letu 1928.

Nova cerkev je bila zgrajena v novem središču Bukovice ob vznožju griča sv. Ivana. Zvonik, ki stoji ob cerkvi je bil zgrajen po drugi svetovni vojni.

DVOREC ŠPINJOLIŠČE

Na obronkih valovitega gričevja, ki se dviga nad vasjo Renče leži zaselek Špinjolišče, po katerem nosi ime tudi ostanek dvorca. Ime izvira iz poimenovanja Ölperg oz. Elperch, ki izhaja iz nemškega pojma Öl spannen in nakazuje na prostor za pridobivanje olja s stiskanjem oliv. Pridelava olivnega olja je bila glavna kmetijska panoga tega posestva.

Kompleks dvorca je bil po izročilu sprva pristava dvorca v Renčah in si je zato delil iste lastnike. V času 17. stoletja se je pristava osamosvojila in skupaj z delom renške posesti prešla v last rodovine Coronini, v čigar lasti je ostal vse do sredine 18. stoletja. Nato so lastniki postali plemiči iz Španije – rodovina de Torre. Od leta 1928 pa je dvorec prešel v last družini Stepančič vse do leta 1939. Dvorec so odkupili trije domačini in po 2. sv. vojni, vsak glede na svoje potrebe, stavbni kompleks predelali in s tem zelo zabrisali njegovo celovito historično podobo.

Kompleks dvorca sestavlja večja osrednja stavba z nekoč prizidano kapelo, gospodarskim poslopjem, obzidanim dvoriščem in manjšim vrtom. Na severozahodnem vogalu se je na glavno poslopje prislanjala grajska kapela, katero je poudarjala manjša zvončnica, notranjost kapele pa so krasile stropne poslikave. Leta 1980 so zgornji del kapele porušili, spodnji del pa predelali v garažo.

Pred zadnjo obnovo zunanjščine je bila na južni fasadi ohranjena naslikana sončna ura. Notranjost dvorca je danes v veliki meri predelana.

Zanimiva legenda pravi, da je dvorec Špinjolišče obiskoval znani beneški ljubimec Giacomo Cassanova, ki je dvoril hčerki Emanuela de Torres.

DVOREC VOGRSKO

Dvorec Vogrsko ali dobro poznan tudi po imenu Božičev dvorec je nastal ob vznožju naselja Vogrsko okrog leta 1524. Velika verjetnost je, da je bila njegova funkcija v začetku zgolj kot gospodarska pristava bližnjega srednjeveškega gradu. Do njegove “osamosvojitve” je prišlo pred letom 1664, ko se je v dvorec za stalno naselil Ludvik pl. Bosizio, po katerem je dvorec dobil tudi ime.

Dvorec je bil v lasti rodovine Bosizio vse do leta 1906, ko ga je skupaj s posestvom kupil goriški trgovec Carlo Colloti. Po dobrih treh letih je bil dvorec prodan baronu Copeu, ki je dvorec temeljito prenovil. V času 1. sv. vojne so bili v dvorcu nameščeni avstro-ogrski vojaki, po prvi svetovni vojni pa so se vanj naselili italijanski vojaki in dvorec preimenovali v Casa del soldato. Dvorec je začel po vojni propadati saj nihče ni skrbel za njegovo vzdrževanje. Stanovalci so leseno pohištvo uporabili za kurjavo, začela se je udirati streha na severnem traktu.
2. sv. vojna je prizadevanje za obnovo dvorca izničila. Septembra 1943 so partizani v dvorec deponirali veliko količino orožja, ki so jo nemški vojaki med nemško ofenzivo, 26.septembra 1943 odkrili in stavbo skupaj z deponijo požgali. Po vojni je razdejani dvorec hitro propadal. Spomeniška služba si je zaradi kvalitetne arhitekture močno prizadevala za njegovo ohranitev in obnovo. Obnovitvena dela so se začela leta 1969 pod vodstvom umetnostnega zgodovinarja Emila Smoleta ter arhitektke Nataše Štupar Šumi. Do leta 1980 so ponovno zgradili vse porušene zidove in stropne konstrukcije ter prekrili vse stavbne trakte. Leta 1994 je dvorec, ki je bil takrat v lasti Republike Slovenije prešel v dolgoročni najem Aleša Bucika, ki je do leta 1996 poskrbel za dokončanje celovite obnove in njegovo revitalizacijo.

Dvorec je zasnovan kot tritraktni stavbni kompleks v obliki podkve, ki leži na umetno izravnani trasi. Stranska trakta sta deloma podkletena, pritlična in opremljena s podstrešno poletažo. Oblikovno in funkcionalno sta podrejena osrednjemu delu. Severni trakt se je uporabljal za gospodarske namene, južni predvsem za upravne prostore in kapelo, vzhodni trakt pa je bil namenjen stanovanju lastnikov dvorca.

RENŠKI GRAD

Podobo današnjega “Starega placa” v Renčah zagotovo krasi ostanek nekdaj mogočnega Renškega gradu oz. dvorca.
Njegovi začetki segajo daleč v 13. stoletje, ko je na tem mestu stal srednjeveški dvor, predhodnik današnjega novoveškega dvorca.

Renški dvor je dobil ime po starejšem vaškem naselju. Grajska stavba se v virih prvič omenja leta 1410 kot haws und turn. Od druge polovice 15. stoletja so bile Renče v posesti plemiške rodovine Hofer. Leta 1464 je Goriški grof Leonard podelil Renče v fevd Štefanu Hoferju. Hoferji so svojo posest povečali z gradom in gospostvom Devin, ketere so v fevd prejeli s strani cesarja Maksimilijana. V 17. stoletju dvor preide v last rodovine Strassoldo. Pod rodovino Strassoldo se začne v Renčah razvijati trgovina, zidarska, usnjarska in žagarska obrt. Dvor ostane v njihovi lasti vse do 19. stoletja, ko ga kupi plemiška rodovina de Grazia. S poroko Marjane de Grazia pa leta 1897 posest preide v last Guida del Mestri iz bližnje Medeje.
Po padcu Gorice 9.avgust 1916 se soška frontna črta pomakne na območje Renč in v večjih ofenzivah je celotna naselbina vključno z dvorcem bila zelo razdejana. Razvaline gradu, ki so nastale kot posledica 1.sv. vojne so odstranili in tako je od nekdaj mogočnega kompleksa ostala le vzhodna tretjina stavbe, ki so jo obnovili. Danes je dvor v privat lasti družine Stepančič – Jevšček.

Podobo dvorca pred 1.sv.vojno lepo prikazujejo številne ohranjene fotografije iz družinskega albuma rodovine Del Mestri.
Dvorec je bil podkvasto zasnovan, s sklopom treh nadstropnih traktov in je tako zaobjemal kvadratno notranje dvorišče. Dostop do dvorišča je bil iz severne strani urejen čez zidan mostovž, ki je vodil preko zasutega obrambnega jarka. Danes je od celotne grajske strukture ohranjen le vzhodni trakt z obrambnim stolpom ter del obrambnega jarka z mostovžem. Grajski vrt je veljal za enega lepših, o njegovi romantični podobi pa danes pričajo le srkomni sledovi. Vrt naj bi segal od grasjkega poslopja pa do bregov reke Vipave. Krasile so ga redke drevesne in rastlinske vrste, vijugaste poti s polkrožnimi mostički čez umetno speljane potočke ter figuralno kiparsko okrasje.

Po večletnem propadanju so južni in zahodni del trakta odstranili, vzhodnega pa temeljito prezidali in mu dali “grajsko”podobo z rusticiranimi vogali in cinastimi zaključki. Z ohranitvijo vzhodnega trakta se je ohranila tudi sled o bogati srednjeveški preteklosti Renč.

STARI GRAD VOGRSKO

Grad Vogrsko se nahaja vrh položne vzpetine v bližini župnijske cerkve sv. Justa.
Naselje in grad se v srednjeveških pisnih virih omenjata kot Hungerspach, Ungerspach. Po nekaterih domnevah naj bi grad dobil ime po rodovini Ungersbach, katere pripadniki so se v 12. stoletju naselili v Fulaniji, zlasti v Krminu. Ime naj bi izviralo iz ogrskega tabora iz časov, ko so Madžari tod mimo vdirali v Furlanijo.

Grad Vogrsko se skupaj z naseljem prvič izrecno omenja leta 1279 kot Castrum Ungerspach. V tem času je tu gospodovala rodovina Ungerspach, ki je pri Goriških gorfih in kasneje pri Habsburžanih uživala velik ugled. Leta 1511 je v moški liniji izumrla veja te plemiške rodovine in posest je prešla v last rodovine Egkhom, ki je svojemu priimku dodala še priimek de Ungersbach. Ta rodovina je imela velik vpliv na Goriškem izmed vseh je bil najbolj prepoznaven Jurij Egkh-Hungerspach, ki je bil sposoben gospodarstvenik, deležnik precejšnjega dela rudnika v Idriji, finančni podpornik in svetovalec cesarja Maksimilijana I., ter dvorni denarničar in zakladnik. Po letu 1510 je dal zgraditi tudi dvorec Brdo pri Kranju in s tem je na Kranjsko uvedel renesančno grajsko arhitekturo.
Ob koncu 16.stoletja je morala rodbina Egkh-Hungerspach zaradi portestanstke verske usmirjenosti zapustiti Goriško. Grad in posestvo sta nato prešla v last rodovine Heys von Kienburg. S poroko Doroteje Heys von Kienburg de Ungrispach in Petra Strassoldo – Villanova sta renški in vogrski fevd prešla v posest rodovine Strassoldo. Ob koncu 17. stoletja so postali gospodarji Vogrskega baroni Edling, grad je ostal v njihovi lasti do prve četrtine 19.stoletja. Prevzeli so ga baroni Tacco, ki so konec 19. stoletja zaradi finančnim težav začeli prodajati grajska zemljišča okoliškim kmetom. Grajsko poslopje s pristavami je kupil Okrajni šolski svet v Gorici in od takrat naprej se je stavba uporabljala za namene šole. Med obema vojnama je bilo grajsko poslopje precej razdejano zato so velik del tega podrli.

Grajski kompleks so sestavljali osrednje grajsko poslopje, na južni strani veliko obzidano zunanje dvorišče, gospodarska poslopja na vzhodni strani in nekoč parterno urejen baročni grajski vrt na severni strani. Od vsega se je ohranil samo del osrednjega grajskega prostora ter areal grajskega vrta.