Zmajev potep: Občina Tržič

108
Vir: Občina Tržič

Občina Tržič predstavlja 0,8 % ozemlja Republike Slovenije. Na severu meji z Republiko Avstrijo, in sicer meja poteka po gorskem grebenu osrednjih Karavank, na zahodu meji na občini Žirovnica in  Radovljica, na vzhodu na Jezersko in Preddvor ter na jugu na občini Kranj in Naklo. Ozemlje skoraj v celoti pripada porečju Tržiške Bistrice, le manjši del pripada porečju Kokre.

Na severnem delu občine se dvigajo osrednje Karavanke, proti jugu se pokrajina znižuje v hribovje, najjužnejši del občine pa predstavljajo uravnave, ki pripadajo severnemu delu ljubljanske kotline in jih imenujemo Dobrave.

Gorati del občine prekinjajo večje in manjše doline. Glavne tri so:

  • dolina Tržiške Bistrice,
  • dolina Mošenika,
  • dolina Lomščice.

Stegovniški slap

Ostro alpsko podnebje, ki prevladuje v občini, je posledica opisane gorske pokrajine in se kaže v dokaj nizkih temperaturah in nadpovprečni količini padavin. 70 % občine prekriva gozd, med drevesnimi vrstami pa izrazito prevladuje smreka.

Čeprav Tržič leži v osrčju Karavank, je lahko dostopen. Z osebnim avtomobilom se v Tržič v manj kot desetih minutah pripeljemo z gorenjske avtoceste od razcepa Podtabor, blizu pa je tudi Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana.

Zgodovina

Nastanek in razvoj Tržiča sta najtesneje povezana s potjo, ki je vodila z gorenjske ravnine čez prelaz Ljubelj na Koroško. Arheološke najdbe dokazujejo, da je zagotovo obstajala že v zgodovinski dobi, ko je prek Ljubelja povezovala Virunum na Gosposvetskem polju z Emono. Naselje, takrat imenovano Forum in Lubelino, ki je stalo ob tej poti, je zasul plaz in del prebivalcev se je preselil v dolino, kjer so na mestu sedanjega Tržiča ustanovili naselje Neumarktl. Naselje se je začelo razvijati ob vznožju grajskega hriba, na katerem je stal dvor, pozneje grad Neuhaus. Njegov razvoj in obliko pa so narekovali prometna žila in razvijajoča se kovaštvo oz. fužinarstvo.

Leta 1492 Tržič postane trg

Konec 15. stoletja so bile potrebe po organiziranem tržišču velike in potreben je bil ustanovitveni akt, ki bi naselbini dal položaj trga. Leta 1492 je cesar Friderik III. na prošnjo tedanjih lastnikov Tržiča povzdignil vas Tržič – Neumarktl v trg. Tako so se v mestu tedensko in tudi letno vrstili številni sejmi, od katerih sta bila najpomembnejša Andrejev sejem pred Miklavžem in sejem na Angelsko nedeljo (prva nedelja v septembru).

Hud požar v letu 1811

Najhujša nesreča je Tržič prizadela leta 1811, ko je izbruhnil grozovit požar in so kovačije, fužine in številne obrtne delavnice ter meščanske hiše pogorele do tal, kolikor jih niso rešili kamniti boki. Posledice požara: uničenih 150 hiš, prek 60 delavnic, 75 smrtnih žrtev.

Obnova Tržiča po požaru je potekala počasi. Zaradi te nesreče so izdali poseben predpis, ki je določal obvezno namestitev kovinskih vrat in polken, ki so postala prava evropska posebnost. Bistvo svoje podobe pa je glavni trg ohranil do danes.

Tržič postane mesto

Za današnjo podobo mesta pa je vendarle pomemben tudi drugi privilegij, ki ga je Tržiču pred več kot 90 leti, leta 1926, podelil jugoslovanski kralj Aleksander I. Ob prazniku združitve Srbov, Hrvatov in Slovencev v skupno državo je Tržič tistega leta po kraljevem odloku namreč postal mesto. S tem je bilo priznano, da Tržič ni kak nepomemben kraj, temveč da igra vidno vlogo v državnem, gospodarskem in kulturnem življenju.

Tržiško

Tržiško je raj za romantične iskalce skrivnosti. Stari Tržičani vedo, da so tod nekoč lazili zmaji. Eden od njih je kriv za nastanek Tržiča. Danes, ko baje zmajev ni več, obiskovalce navdušuje predvsem občutek miru in neizmerne lepote gozdnih in gorskih poti. A naj to ne zavede popotnika v teh krajih – tu ima vsak kamen svojo zgodbo.

Že samo v Dovžanovi soteski je tisoče takih zgodb.

V njenih stenah, starih 300 milijonov let, je mogoče najti na tisoče fosilov iz časov, ko še niti zmajev ni bilo. Ceste na Tržiškem niso tako stare, bile pa so tu že v času starega Rima. Takrat so po njih drdrali vozovi prek ljubeljskega prelaza, danes pa pod prelazom poteka letna dirka starodobnikov.

Prav taka paša pa so tukajšnji razgledi.

Tržiško razkošje poti pušča brez sape pohodnike, hribolazce, alpiniste, gorske kolesarje, tabornike, ljubitelje adrenalina, zmajarje, padalce, turne smučarje, skakalce, deskarje, ribiče, lovce, pa tudi zgodovinarje, geologe, pesnike in ljubitelje vsega lepega.

Na Tržiškem je vse mogoče in vse res. Če ne verjamete, se morate pač prepričati sami. Številne ideje za krajša in daljša potepanja po Tržiču in okoliških gozdovih, travnikih, planinah ter pogorjih boste našli na www.visit-trzic.com.