Zmajev potep: Šmartno pri Litiji

Šmartno pri Litiji leži v Zahodnem Posavskem hribovju na nadmorski višini 252 m. Že sam pogled na zemljevid nam pove, da se tu križajo poti (za smer Litija – Ljubljana oziroma Litija – Zagorje, nato v Kostrevniško dolino proti Moravčam in mimo Bogenšperka skozi Temenico do ceste Ljubljana – Zagreb ter skozi Zavrstniško dolino čez Trebeljevo za Ljubljano).

Šmartno pri Litiji je gručasto naselje, ki leži 3 km jugovzhodno od Litije. Geološka podoba območja je zelo pestra. Najstarejše kamnine segajo v obdobje karbona in perma – skrilavi glinovci, kremenovi peščenjaki in konglomerati, ob potokih so našli holocenske naplavine, prisoten je tudi dolomit in druge kamnine, proti Zavrstniku so v peščenjaku našli številne rastlinske fosile.

Okolica Šmartna je obdana s hribovjem, ki kotlini daje podobo pravokotne oblike: na severozahodu je Sitarjevec, na vzhodu Ojstrmanov hrib, na jugovzhodu Kuheljnov hrib, Veliki in Mali Oblak, Cvingar, na zahodu pa Tičnica in Strmenca. Skozi naselje teče potok Reka, ki izvira v Reki-Gozdu, vanj se izlivata še Črni potok in Kostrevniški potok. Potok Reka se kot največji pritok pri vasi Breg izlije v Savo. Osrednji, starejši del Šmartna, se je razvil ob trgu poleg župnijske cerkve, medtem ko se novejši, stanovanjski del, širi proti severu na območje Ustja in na Jeze ter proti jugu. Naselje Ustje je bilo kraju priključeno leta 1989. Pripadajoča zaselka sta še Roje in Slatna. Šmartno je pomembno prometno križišče cest proti Litiji in Zasavju, skozi Jablaniško dolino v Moravče in Mirnsko dolino, prek Bogenšperka v Temeniško dolino in skozi Zavrstnik proti Ljubljani.

ZGODOVINA

Arheološke najdbe dokazujejo, da je bilo območje Šmartna poseljeno že v prazgodovinskem obdobju. Prazgodovinske naselbine so našli na hribu Tičnica nad Šmartnim, na Slatni, Cvingerju pri Jezeh, Gradišču nad Jablanico, Oblaku pri Bogenšperku, Leskovici, Podrojah, Brezjah, Dvoru pri Javorju, Veliki Kostrevnici, na Šumpreku in Gradišču pri Vintarjevcu.

Tako kostrevniška dolina kot tudi dolina Črnega Potoka sta povezovali Zasavje z Dolenjsko. Z železnodobnih Vač je tekla pomembna pot prek današnjega litijskega in šmarskega območja v dolino Črnega Potoka na sedlo Debeče, od tu pa proti velikim središčem pri Stični, Magdalenski gori, Novemu mestu in v dolino Krke. Najbolj zanimive najdbe so iz Velike Kostrevnice (gomile z lončenimi in bronastimi pridatki ) in Vintarjevca, ki kažejo na ilirsko kulturo železne dobe in tesno povezanost z vaško kovinsko obrtjo.

Å martno pri Litiji leta 1909

Leta 1931 so domačini na Šumpreku odkopali gomilo iz železne dobe z ženskim in moškim okostjem z bogatimi pridatki (železna sulična ost, železna ost kopja, železna tulasta sekira, bronaste fibule, zapestnice, uhan, nanožnice, pasne spone …) Majhne gomile so našli tudi v okolici vintarjevške cerkve. Tu naj bi staroselci z odkrite naselbine na Gradišču pokopavali svoje mrtve. Raziskave kažejo, da je dobro utrjena naselbina lahko obstajala skoraj 700 let, svoj razcvet pa doživela v železni dobi. Odkrili so osem porušenih hiš z bogatimi najdbami, med njimi tudi kamen z napisom venetskega izvora. Zakaj je naselbina v 2. stoletju po Kr. propadla, ni zanesljivo. Najdbe iz ene od hiš kažejo, da so prebivalci naselje nenadoma zapustili, morda zaradi vpadov Markomanov, vendar za to ni trdnih dokazov.

Iz antičnega obdobja, obdobja preseljevanj ljudstev, srednjega veka in poznejših obdobij na našem območju nimamo veliko podatkov. Znano je le, da so že Rimljani izkoriščali rudnik na hribu Sitarjevec. Na območju Cvingerja pri Jezeh so intenzivno rudarili v srednjem veku. Južno od gradu Slatna so sledovi stare topilnice in rovi, ki se nahajajo tudi na območju Velike, Šimenčkove, Slatenske in Ojstermanove doline. Z rudiščem na Maljeku naj bi bilo Šmartno povezano s štiri kilometre dolgim rovom, ki so ga končali leta 1648, in je prišel na dan pri kapelici. Na rudarjenje v okolici Šmartna opozarja tudi nagrobni kamen rudarskemu mojstru Christofu Brukherschmidu iz leta 1537, ki stoji v šmarski cerkvi, z napisom: “Bog blagoslovi plemenito rudarstvo” V 16. stoletju je doseglo rudarstvo in fužinarstvo svoj prvi vrhunec. Svinčevo rudo so v tem času kopali le na litijskem območju in jo izvažali sprva na Ogrsko, nato pa predvsem v Italijo.

Polšnik leta 1906

GRAD BOGENŠPERK

Grad ima kvadratno tlorisno zasnovo in je večinoma dvonadstropna stavba s štirimi trakti, ki jih povezujejo obrambni stolpi na treh vogalih in obdajajo notranje dvorišče.

Stavba s svojo masivnostjo učinkuje srednjeveško. Na levi je močan okrogel stolp z obrambnim konzolnim vencem pod napuščem. Tu na desno se stavba za nadstropje dvigne. Fasado poživlja kamnit, renesančno oblikovan portal z lesenim balkonom. Levo je v nadstropju na konzolah pomol. Morda ostanek nekdanje grajske kapele. Severovzhodni stolp je vkomponiran v stanovanjski trakt in sega na dvorišče, kjer ima v nadstropju slikovit pomol. Jugovzhodni stolp je bil nekoč višji in je vanj, tako Valvazor, pogosto udarila strela.

Dvorišče deluje povsem srednjeveško. Čuti se, da grad ni nastajal naenkrat, ampak se je razvijal postopoma. Najprej je bil enostavna stolpasta stavba, današnji severovzhodni vogalni stolp, ki ima značilen poznogotski portal s posnetimi robovi. Mlajše so arkade.

Zanimiv je vodnjak, vsekan v živo skalo, ki ga je Valvazor poglobil od prvotnih osem sežnjev. Valvazor je dogradil tudi kleti.

V notranjosti so ohranjeni leseni stropi.

Bogenšperk vhodna stran.JPG

ZGODOVINA GRADU

Prva omemba Bogenšperka je iz leta 1533, ko se omenja grajski oskrbnik Jurij Benčič – Jorg Wentschitsch phleger zu Wagensperg. Naslednja je iz leta 1544, ko se omenja Hans Wagen zu Wagensperg.

Najstarejši del gradu je severovzhodni stolp, ki je prvotno stal samostojno in služil tudi kot bivalni prostor. Preko lesenega mostu je bil kasneje povezan z jugovzhodnim stolpom, ki je služil kot obrambni stolp in je bil mnogo višji od ostalega gradu (leta 1759 je strela na njem zanetila požar, ki je objekt močno poškodoval, tako da ni bil veš obnovljen v prvotni višini). Grad je pozidan na skali, ena od zanimivosti pa je tudi globok vodnjak, izklesan v živo skalo.

Wagni

Grad je po vsej verjetnosti v sedanji obliki začela graditi plemiška rodbina Wagen po znamenitem potresu leta 1511. V tem potresu je bil namreč močno poškodovan bližnji grad Lihtenberk, tedaj v lasti Boltežarja Wagna.

Janez Vajkard Valvasor

Rezultat iskanja slik za Janez Vajkard ValvasorPo letu 1630, ko je umrl Jurij, zadnji član družine Wagen, je grad zamenjal več lastnikov in ga je leta 1672 kupil Janez Vajkard Valvasor.

Valvasor je grad temeljito obnovil in ga opremil. V njem je imel poleg bivalnih prostorov tudi grafično delavnico, knjižnico in zbirko kuriozitet. Zaradi ogromnih stroškov pri izdaji knjige Slava vojvodine Kranjske, natisnjene v nemškem jeziku, se je močno zadolžil, prisiljen je bil leta 1692 prodati dragoceno knjižnico in grad s posestvi vred ter se z družino preseliti v Krško. Za njim se je na gradu znova zamenjalo več lastnikov.

Windischgrätzi

Zadnji plemiški lastniki gradu je bila rodbina Windischgrätz. Grad so bili prisiljeni zapustiti že leta 1943, notranja oprema pa je bila v medvojnem obdobju uničena ali raznešena.

Povojno obdobje in prenove

Po drugi svetovni vojni je bila v gradu vojaška bolnišnica. Stavba je doživela svojo najnižjo točko, saj so jo v celoti izropali. V takšno stavbo so se leta 1949 za 15 let vanj vselili jezuiti, ki so ga lahko obnavljali zgolj toliko, da ni še bolj propadal. Leta 1972 se je začela sistematična obnova gradu, ki jo je več kot dvanajst let vodil umetnostni zgodovinar Milan Železnik. Pri prenovi so sodelovali tudi študenti umetnostne zgodovine. Pred vhod v grad so postavili spomenik Valvasorju. Konservator je postavil koncept vsebin, ki ga je kasneje nadgradil Modest Erbežnik.