Zmajev potep: Stol

0
Vir: kam.si

Seveda ni težko ugotoviti, kateri stol bi bil najvišji v Sloveniji. Gotovo tisti, ki bi ga prinesli na vrh Triglava! A danes bomo govorili o Stolu z veliko začetnico. Tu je izbira že precej manjša. V Atlasu Slovenije najdemo le štiri vrhove s tem imenom: Stol pri Moravčah (508 m),  Stol pri Trstelju (629 m), Stol nad Breginjem (1673 m), najvišji pa je tudi najbolj znan – Stol v Karavankah (2236 m). Prav temu, najvišjemu vrhu Karavank, bomo posvetili naš današnji obisk.

Na najvišjem StoluNajbolj znana podoba Stola je iz doline Save. Široko pobočje, na katerem sta značilni melišči (eno spominja na svečnik, drugo pa na monštranco) se zaključi v dveh vrhovih. Levi je višji, pod desnim pa se da razločiti drobno piko – to je Prešernova koča na Malem stolu. Z malo domišljije lahko prepoznamo v obeh vrhovih obliko stola, a si ne bi upal trditi, da je prav zato gori tako tudi ime. Na fotografiji pa je drugačen, malo manj običajen pogled na koničasti vrh Stola s pobočja Vrtače.

Vzpon na Stol sodi med zelo lepe, a tudi nekoliko zahtevne ture. Potrebni sta primerna planinska oprema in tudi fizična pripravljenost. Vreme se lahko zelo hitro spremeni in na to je treba biti pripravljen. Vzpon čez južno pobočje je v jasnih poletnih dneh zelo vroč, zato ne hodimo na pot brez zaloge pijače!

Na najvišjem StoluMed vzponom spoznamo različne rastlinske pasove: najprej se prebijemo skozi bukov gozd, nato se postopoma primešajo smreke, gozdna meja pa preide v pas rušja. Šele sedaj smo na planem, ko pogledi v dolino že obetajo obsežen razgled z vrha. S tem smo nagrajeni, ko osvojimo Prešernovo kočo. Je ena vedno bolj redkih planinskih postojank v pravem pomenu teh besed, še povsem neokužena z udobjem (in nevšečnostmi), ki ga prinaša cestni dostop. Če hočemo priti do sem, moramo odgarati nekaj urni vzpon. A to ne velja samo za planince, ampak tudi za oskrbnike. Kdor nima rad gora, tudi ne more zdržati čez poletje le ob pičli količini deževnice, omejeni oskrbi, administraciji, ki se je razbohotila celo v visokogorju,  in še razvajati obiskovalcev.

Jesenski čas je primeren predvsem za uživanje v razgledih. In vrh Stola gotovo sodi med prvovrstne razgledne vrhove. Na sever se odkrije Koroška, pod nami je dolina Save, za njo Julijci s Triglavom, potem zaokrožimo proti vzhodu in prepoznavamo značilne oblike Ratitovca, Snežnika, Lubnika, Šmarne gore, Grintovca, Storžiča in že smo pri bližnjih Karavankah, nazobčanem grebenu Košute, bližnji Begunjščici in Vrtači.

Na najvišjem StoluTo obdobje seveda ni več naklonjeno rastlinam. Ovce še najdejo dovolj paše, večina cvetov pa že dozoreva, rastline se pripravljajo na bližnjo zimo. Na Stolu cveti v zgodnjem poletju rumena vijolica, imenovana po botaniku Karlu Zoisu. Najprej so mislili, da gre za botanično pomoto, pa se je izkazalo, da so jo iskali v napačnem času, potem je veljalo, da raste samo na Stolu, sedaj pa vemo, da je pogosta po gorah Balkanskega polotoka in ima na Stolu le osamljeno nahajališče na severozahodni meji razširjenosti. Poleg Zoisove vijolice pa na Stolu, kot tudi drugod v našem visokogorju, najdemo še eno rastlinsko posebnost, imenovano po bratu preroditelja Žige Zoisa. To je Zoisova zvončica, ki je zaradi posebne zgradbe cveta ne moremo zamenjati za nobeno drugo. Kar prepričajte se sami po fotografiji!

Na najvišjem StoluTudi v našem življenju se z vsakim dnem bližamo času, ko se je treba pripraviti na zimo. Cvetovi venijo, treba je zoreti plodove življenja v upanju, da bodo vzklili in obrodili. Marsikak vrh postane nedostopno daleč in visok, razgledi in doživetja so ujeti le še v spominih in fotografijah. A ta zima je le strah pred neznanim, kajti čaka nas še en vzpon, vzpon k Očetu. Zato izkoristimo vse naše uspehe in neuspehe, dvige in spuste, razglede in srečevanja z rastlinami, živalmi, planinci, oskrbniki, za pripravo na ta vzpon. Zanj smo bili poklicani v življenje.

Dostop:

Najobičajnejši dostop je iz Žirovnice do Valvazorjevega doma (potrebujemo eno uro in pol; do sem se lahko tudi pripeljemo z avtomobilom) nato se vzpnemo po markirani poti do Prešernove koče na Malem Stolu (tri ure), nato pa nas le še četrt ure hoje loči od glavnega vrha. Možni so tudi dostopi z Zelenice (štiri ure), z avstrijske strani od Celovške koče (dve uri) ali od Doma na Pristavi na Javorniškem Rovtu (štiri ure). Satelitska slika Stola in okolice.